Obiskovalcem letošnjega avtomobilskega salona v Moskvi, ki se bo pričel odvijati proti koncu tega meseca, se bo takrat predstavil najdražji serijski hyundai vseh časov, ker bodo Južnokorejci to prestižno limuzino v kratkem ponudili tudi ruskim kupcem, ki cenijo individualnost in udobje ter prestiž velikih limuzin z nekoliko daljšo medosno razdaljo.
Verjetno se sprašujete kaj počno Južnokorejci v globalnem avtomobilskem segmentu zelo prestižnih limuzin, kjer kraljujejo predvsem Nemci (znamke Audi, BMW in Mercedes-Benz), Britanci (Bentley, Daimler, Jaguar in Rolls-Royce), Američani (Cadillac in Lincoln) in Japonci (Lexus in Infinity), najdemo pa tudi ščepec Italijanov (Maserati). Odgovor na to vprašanje najdete v nekdanjem vedenjskem vzorcu nekaterih proizvajalcev, ki so v preteklosti stopili na isto pot kot znamka Hyundai. Najbolj znan poizkus etabliranja 'mainstream' znamke v 'Oberklasse' kategoriji prihaja iz Torina, kjer je nekoč (1969 - 1977) obstajala FIAT-ova verzija 'razreda S', ki je nosila oznako 130. Za ta avtomobil, ki so ga ponujali kupcem v povezavi z vgrajenim 2,8-litrskim bencinskim V6 motorjem (140 KM, kasneje je prišla 3,2-litrska verzija s 165 KM) je moral nemški kupec leta 1971 odšteti točno 19.300 nemških mark.
Za malenkostno višjo vsoto denarja (19.578 nemških mark) si je Nemec takrat lahko omislil tudi podobno 4-vratno klasično limuzino znamke Mercedes-Benz, ki je nosila oznako 280 S (140 KM) ali pa tedanjo največjo 4-vratno limuzino znamke BMW z oznako 2800 (170 KM, 19.940 nemških mark). Za velikega fiata se je v času njegove proizvodnje odločilo približno 20.000 kupcev, ker so tedanji novinarji hitro ugotovili, da veliki fiat ni prav nič slabši od tedanje nemške konkurence, imel pa je težavo v obliki napačne blagovne oznake. Podobno se je godilo tudi dvovratni kupe različici modela 130, ki je imela leta 1973 vgrajen 3,2-litrski bencinski V6 motor (165 KM) in je takrat konkurirala kupejem znamk Mercedes-Benz (280 SE Coupé, približno 40.000 nemških mark) in BMW 3.0 CS (približno 30.000 nemških mark). Za prestižni FIAT-ov kupe je moral takrat Nemec odšteti 31.800 nemških mark.
Zato me ugotovitve nekaterih vodilnih pri znamkah kot je MINI resnično zabavajo. Pred časom si je tedanji prvi človek znamke MINI privoščil izjavo, v kateri je povedal, da je fiat 500 zelo prikupen avtomobil, vendar ni premium izdelek. Po njegovem je MINI pravi predstavnik tega z marketingom spodbujenega 'alkimističnega' gibanja, ki verjame, da se 'svinec' ob uporabi za ljudstvo že 'magične besede' premium lahko brez večje muke spremeni v 'čisto zlato'. Seveda je ob tem pozabil dejstvo, da si avtomobili s pogonskimi motorji, ki ne premorejo več kot 2-litra delovne prostornine v bistvu sploh ne zaslužijo oznake premium, zato niti FIAT niti MINI ne sodita med prave premium proizvajalce vozil. Poleg tega ima FIAT definitivno prednost na področju proizvodnje prestižnih vozil, ker so tudi po končani drugi svetovni vojni proizvajali prestižne modele (8V, 2300, 130, dino kupe in spider…), ki tudi pod razno niso bili nikoli dostopni ljudskim množicam, kar za sedanje izdelke znamke MINI ne moremo trditi…
Po tem vzorcu vztrajnega siljenja v višje razrede so se pred približno 40 leti zgledovali tudi pri znamkah kot sta BMW in Audi, ker so želeli na vsak način priti v družbo nemških znamk tipa Mercedes-Benz in Porsche. Obe omenjeni bavarski znamki sta ta cilj po približno štirih desetletjih boja tudi dosegli, po njunih stopinjah pa je z modelom phaeton krenila tudi znamka Volkswagen, ker je trenutno v enakem položaju (največji in najuspešnejši evropski proizvajalec avtomobilov), kot ga je premogel koncern FIAT v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Sedaj so na ta evropski vlak prestiža skočili še Južnokorejci, katerih vztrajanje v tem prestižnem razredu je že obrodilo sadove, vendar ne v Evropi, temveč predvsem v ZDA, kjer imajo v tem segmentu že več kot 10 odstotni tržni delež.
Hyundaijev 'Pullman', ki se bo ruskim kupcem predstavil v kratkem, cilja predvsem na bogate, ki so nekako že rahlo naveličani nemških in podobnih izdelkov, čeprav s kombinacijo tradicionalnih vrednot (bencinski V8 motor, vgradnja pravega lesa, pravih kovin ter pravega usnja) in različnih sodobnih elektronskih 'igrač' ter pripomočkov ne želi zaostajati za uveljavljeno konkurenco. Tako bodo Rusi deležni avtomobila, ki se razteza na 543 centimetrih dolžine, ker ima za 28 centimetrov podaljšano medosno razdaljo. Že tako bogato opremljen serijski izdelek, ki je trenutno na voljo tudi kupcem v Severni Ameriki, so nadgradili še z vgradnjo dveh, kraljevsko odmerjenih in opremljenih 'foteljev' v zadku, ostalo ostaja bolj ali manj nespremenjeno.
Podobno je tudi z vgrajenim 5,0-litrskim bencinskim V8 motorjem, ki lahko sprosti 430 KM ter 509 Nm motornega navora. Vgrajeni aristokratski pogonski sklop je spojen z 8-stopenskim samodejnim menjalnikom. Ta prestižna limuzina premore tudi kanček športnosti, ker je sposobna odločnega pospeševanja (0-100 km/h: 5,8 sekunde) in doseganja solidne končne hitrosti (225 km/h). Za takšnega 'Južnokorejca' bo ruski kupec odštel približno 4 milijone ruskih rubljev (približno 113.000 ameriških dolarjev).
