Ravno ko se je začela končnica lige NBA in ob bolečem porazu na prvi tekmi končnice LA Lakersov proti Minnesoti, se mi je utrnila misel o porazu evropske baterijske industrije. Ne gre zgolj za poraz – gre za ponižanje, nemoč in jezo vseh nas, ki se s to tematiko ukvarjamo, bodisi neposredno ali posredno. Vsi ostali evropski davkoplačevalci pa imajo upravičeno razlog za jezo, saj se njihov denar razmetava za vnaprej obsojene projekte, kot je na primer Northvolt. In če kdo misli, da bo s projektom ACC, v katerega so vključeni TotalEnergies, Mercedes in Stellantis, kaj drugače – se najverjetneje moti. Tudi ACC je obsojen na propad; vprašanje je zgolj, koliko milijard nas bo stal, preden bodo to doumeli tudi odločevalci. A tem je tako ali tako vseeno – saj ne gre za njihov denar.
Kako je lahko evropska baterijska industrija tako zaspala? Smo bili spet preveč samozavestni, prepričani, da smo najpametnejši in najboljši? Je kriva (prevelika) demokracija, kjer lahko vsak dela po svoje, kjer se s sredstvi davkoplačevalcev »kupčka« bolj po načelu »koliko bo šlo k meni?«, kot pa po načelu »kaj bomo imeli vsi od tega?« Ali pa preprosto nismo tako sposobni kot Kitajci, ki obvladujejo 70 odstotkov svetovne proizvodnje baterij in več kot 80 odstotkov vsega ostalega, povezanega z baterijami – od osnovnih materialov, redkih zemelj, tehnologij do patentov.
Za primerjavo: na Kitajskem je približno 3.000 raziskovalcev (PI – Principal Investigators), ki delujejo na področju baterijskih tehnologij, v vsej Evropi pa jih je le okoli 200. Torej jih imajo Kitajci 15-krat več. In četudi bi bili evropski znanstveniki dvakrat pametnejši, nimajo nikakršnih možnosti za uspeh proti kitajskim kolegom. Tudi zaradi načina financiranja: v Evropi raziskovalci tekmujejo, kdo bo prvi objavil nek članek o baterijah, namesto da bi sodelovali in s tem hitreje napredovali. A tako je tudi na drugih znanstvenih področjih. In še en detalj: Kitajska vlada je med leti 2015 in 2022 namenila 60 milijard dolarjev za subvencioniranje baterijske industrije. Evropska unija je v istem obdobju investirala samo 7 milijard evrov. Seveda, saj smo se v Evropi še vedno zanašali in fokusirali na dizle!
Kitajci pa so še v nečem bistveno pametnejši – ne dovolijo, da bi znanje odtekalo iz njihovih rok in glav. Na Madžarskem, kjer trenutno proizvajajo največ baterij v Evropi, vse tovarne pa so v lasti daljnovzhodnih podjetij, kitajski proizvajalci, kot je CATL, madžarskim delavcem ne dovolijo dostopa do delov proizvodnje, kjer bi lahko videli karkoli pomembnega. In zato raje plačujejo kazni, kot da bi dovolili, da nekdo vidi nekaj, česar ne bi smel.
Kaj pa v Evropi?
Pri nas je vse transparentno, vse zapisano in objavljeno na spletu. Kitajcem ni treba izvajati niti industrijskega vohunjenja – vse jim ponudimo sami, povsem brezplačno.
Primer: Kemijski inštitut iz Ljubljane se je skupaj z nemško univerzo prijavil na razpis za izredno zanimiv projekt nadzora kemijskih reakcij v baterijah. Trenutno namreč ni mogoče videti, kaj se med procesi polnjenja in praznenja v bateriji resnično dogaja – spremljamo le zunanje parametre, kot so napetost, temperatura itd., ne pa tudi notranjih kemijskih sprememb. Če bi to lahko spremljali, bi lahko delovanje baterij bistveno izboljšali. Ko so oddali prijavo, so Kitajci »nenadoma« dobili enako idejo. Še preden je bil evropski razpis zaključen, so že ustanovili več podjetij in inštitutov, ki se ukvarjajo izključno s to problematiko. Danes je na Kitajskem okoli 150 raznih organizacij, ki se ukvarjajo samo s to tematiko!
Zato se velike organizacije, kot je na primer nemški BASF, na razpise EU sploh ne prijavljajo – ne želijo si več tako enostavno deliti znanja s Kitajci. Kar je seveda škoda, saj so prav v teh organizacijah zaposleni številni vrhunski strokovnjaki. Zakaj pa je propadel Northvolt? Preprosto: niso uspeli zagotoviti kakovostne in zanesljive proizvodnje baterijskih celic (njihova največja zmogljivost je dosegla le okoli 20 odstotkov načrtovane proizvodnje; namesto 40 GWh baterij so izdelali zgolj 8 GWh). Glavni razlog? Skoraj vsa oprema – ne boste verjeli – je bila kitajskega izvora! V Evropi preprosto nimamo znanja in ne podjetij, ki bi znala proizvajati tovrstno opremo. Zaradi patentov in tehnološke kompleksnosti jo moramo kupovati od Kitajcev. Ti pa – ponovno – ravnajo pametneje od nas. Evropskim proizvajalcem ne prodajo najboljše opreme, temveč drugo- ali celo tretjerazredno. S tako opremo seveda ni mogoča zanesljiva proizvodnja. Poleg tega se ta oprema pogosto kvari, za vsako popravilo ali spremembo pa moraš pridobiti soglasje kitajskega proizvajalca. Ko ti to milostno dovolijo, moraš še natančno pojasniti, kaj si storil. Tako ne samo da ne moreš proizvajati baterij kot si načrtoval – Kitajce še učiš, kako izboljšati njihovo tehnologijo.
Zato bo (po vsej verjetnosti) propadel tudi projekt ACC. Vprašanje je le, koliko milijard bomo še zmetali v to podjetje, preden se bo zmota priznala. In še nekaj takšnih projektov čaka podobna usoda. Zato je imel slovenski TAB pravzaprav veliko srečo. Pred korono so se namreč dogovarjali s Kitajci o postavitvi linije za izdelavo litij-ionskih baterijskih celic. Vendar je korona ta projekt zaustavila. Tako je sprva neuspešen projekt za TAB postal izredno uspešen projekt. Tudi TAB bi namreč z lahkoto propadel, če bi šel v ta posel s Kitajci.
Ampak – kakšna je rešitev?
Če pogledamo NBA: ko neka ekipa pred zadnjo četrtino močno zaostaja, trener iz igre umakne ključne igralce, da se spočijejo za naslednjo tekmo, in že med tekmo razmišlja, kaj je šlo narobe in kako izboljšati taktiko in premagati istega nasprotnika naslednjič. Tako bi morala razmišljati tudi bruseljska elita. Trenutno nimamo nobene možnosti, da bi z znano kemijo in tehnologijo ujeli Kitajce – preprosto imajo vse niti v svojih rokah. Zato bi se morali pripravljati na novo tekmo. Na tekmo z
novimi kemijami in tehnologijami, ki ne bodo odvisne od kitajskih surovin, procesov in opreme. Vsa sredstva bi morali usmeriti v bazične raziskave – tako kemijske kot tehnološke. Le tako bomo čez desetletje ali več morda ujeli in prehiteli Kitajsko.
V eni stvari pa smo v Evropi res dobri – v hiperprodukciji regulativ. Baterij ne znamo in ne zmoremo izdelati, lahko pa zanje napišemo cele gore predpisov. Tudi tu pa se zatakne: razvoj gre tako hitro naprej, da je najnovejša regulativa, ko je končno sprejeta, že zastarela. In pogosto se izkaže, da regulativa omejuje samo evropske proizvajalce (več kot polovica proizvajalcev trdi, da regulative znižujejo njihovo konkurenčnost za 20 odstotkov), medtem ko kitajskih proizvajalcev baterij te regulative sploh ne dosežejo. Tudi če bi uspeli napisati učinkovite predpise, bi se nanje Kitajci najverjetneje preprosto požvižgali.
