Nad vladinim predlogom zakona o alternativni rabi goriv v prometu, sem izredno razočaran. Celo zgrožen! Zakon ne naslavlja niti trenutnih izzivov, kaj šele izzive prihodnosti. Že na prvi pogled je jasno, da se zakon pisali popolni laiki in ignoranti na eni strani in in državna podjetja, ki si želijo pridobiti monopol na tem področju, na drugi strani. Potem pa se vmeša še nekaj nerazumnih direktiv EU.
In to, da državna podjetja niso nikakor primerna za »upravljanje« z e-mobilnostjo je pred leti dokazal – in žal še dokazuje – SODO. V Sloveniji smo bili prvi na svetu, ki smo imeli že leta 2015 celoten avtocestni križ pokrit (s takrat) hitrimi polnilnicami. Namesto, da bi to spodbudilo razvoj e-mobilnosti, jo je celo zajezilo. Problem je bil tako v cenah, kot nezanesljivosti delovanja. Ves čas je bila okoli teh polnilnic negativna medijska kampanija, ki je ljudi odvračala od nakupa električnih avtomobilov. Če bi namreč želeli, da bi infrastruktura iz evropskega projekta CECG – Zeleni koridorji Slovenije samo pokrivala lastne stroške, brez amortizacije in investicije, bi jo uporabniki morali uporabljati vsaj eno uro dnevno. Če pa bi želeli, da se povrne tudi investicija, potem pa bi morala vsaka od njih biti povprečno v pogonu med tremi in štirimi urami dnevno. Da o zaslužku ne izgubljamo besed. Ne boste verjeli; povprečno je bila vsaka polnilnica uporabljena le 7 (sedem) minut na dan! Vidite, to naredi državno podjetje, ki dobi v upravljanje dobro zasnovan projekt. SODO pa so (smo) morali zato, da je sploh lahko postavil to infrastrukturo, celo dokapitalizirati. Zdaj te postaje samevajo na postajališčih ob avtocestah, namesto, da bi jih premaknili nekam, kjer bi bile vsaj koristne. Na avocestah zdaj te postaje res nimajo več kaj iskati, ker so preprosto prepočasne. Po vladinem predlogu zakona, za katerega upam, da ne bo sprejet in da ga bo predlagatelj umaknil, ter napisal novega, pa naj bi za polnilne otoke skrbel ELES, za razvoj e-mobilnosti pa Borzen.
Ne vem kaj od tega je slabše. ELES ima težave že z vzdrževanjem prenosnega omrežja za katerega je zadolžen (spomnite se daljnovoda proti Kočevju, ter časovno neskončnega umeščanja novih daljnovodov v prostor), zdaj pa naj bi gradil še polnilne parke. Naj ELES raje poskrbi za dovolj moči tam, kjer bi se uporabniki res polnili, ne pa da bodo pri Elesu uporabnikom diktirali, kje naj se polnijo! Na koncu bo verjetno tako, da bomo spet zapravili veliko javnega denarja za te Elesove otoke, potem pa bodo ti polnilni parki mesta duhov. Ponudniki polnjenja pa bodo prisiljeni postaviti vzporedne parke, za katere pa ne bodo mogli dobiti dovolj moči, ker jim jo ELES pač ne bo želel zagotoviti. Nekaj podobnega se z elektrodistribucijo dogaja že danes. Borzen pa je upravičena tarča kritik že za upravljanje s fotovoltaičnimi elektrarnami, zdaj pa bo skrbel še za elektromobilnost na katero – za to dam roko v ogenj – se spozna kot zajec na boben. Zakon pa ne rešuje osnovnih problemov, ki jih imamo uporabniki danes. To pa je predvsem slabo delujoča in za uporabnika komplicirana uporaba polnilnih postaj. Teh imamo sicer v tem trenutku dovolj. Tudi če imajo CPO (Charging Point Operator – operaterji polnilnega mesta) sklenjene pogodbe o romingu z večimi MSP (Mobility Service Provider – ponudniki polnjenja, kar žal ni vedno primer) je uporabnik zmeden, saj ne ve s katerim ponudnikom naj bi opravil polnjenje. Pri vsakem ima drugačne pogoje in seveda drugačno ceno. Skratka totalna zmeda.
Da o tem, da na nekaterih polnilnih postajah, če gre za težavo (in verjemite mi, velikokrat so težave), s telefonskim asistentom ne moreš govoriti slovensko, pač pa indijsko-angleško! Da ne govorim niti o tem, da se pri nekaterih ponudnikih polnjenja na telefonske pozive sploh ne odzivajo. Si lahko to predstavljate? O astronomskih cenah za polnjenje ne bi izgubljal besed. Cena za električni kilometer, če si avto napolnil na hitri polnilnici, je lahko tudi do trikrat dražji, kot kilometer z dizlom. In potem si predagatelj zakona upa govoriti o tem, da bo ta zakon pomagal približati Slovenijo razvitim e-mobilnistnim državam! Da bi morala imeti vsaka javna polnilna postaja tudi možnost plačevanja z bančnimi karticami in ne samo z aplikacijami ali klubskimi karticami ponudnikov polnjenja, pa zdaj govorim že celo desetletje.
Predlogi za spremembo zakona
Najprej subvencije; po novem naj bi bile subvencije odvisne od priohodkov in finančnega stanja kupca električnega avtomobila. Tu je minister Kumar zamešal socialne transferje z ekološkimi. Zgodilo se bo to, da tisti, ki bi bili upravičeni do subvencije ne bodo kreditno sposobni, tisti pa, ki bi si električni avtomobil lahko kupili, pa ne bodo upravičeni do subvencije. Ob tem gre ša za izredno kompliciran birokratski postopek, ki bo obremenjeval vse, še najbolj pa potencialnega kupca, ki se
zato za nakup EV ne bo odločil. Moj predlog; naj se ukine DDV za vse avtomobile. To sem predlagal že pred leti, vendar pa so potem moj predlog sprejeli samo za poslovne uporabnike, pa še tam so maksimalno zakomplicirali. Zato je nejučinkovitejše, dobro poznano in delujoče sredstvo za dvig prodaje električnih avtomobilov, oprostitev plačila DDV. In to takoj ob nakupu, ne pa čez nekaj mesecev po birokratskih kalvarijah. In to je tudi najbolj fer za vse kupce.
Polnilni parki; absolutno za to ne bi smel skrbeti ELES. Državna podjetja, vsa po vrsti, so se izkazala kot izredno neučinkovit promotor e-mobilnosti. Ne samo to; do zdaj so naredili že ogromno škode (med drugimi tudi ELES). ELES je tudi podjetje v državni lasti in je v absolutnem konfliktu interesov z CPO-ji in MSP-ji. ELES naj ima za nalogo, da čim hitreje zagotovi dovolj električne moči na mestih, kjer bodo to od njega zahtevali CPO-ji, ne pa da bo državni ELES odločal kdo in na kakšen način bo lahko prisoten v polnilnem parku in pod kakšnimi pogoji. Verjetno ta odločitev ne bo prestala niti ustavne presoje zakona, ki ga bomo pri Emobilityju prav gotovo vložili, če bo tak zakon sprejet.
Borzen kot skrbnik e-mobilnosti: Berzen nima pojma o e-mobilnosti. Še o fotovoltaiki bi se dalo razpravljati, saj vsako leto ustvari večmilijonsko luknjo, ki jo pokrivamno davkoplačevalci. Rešitev je ustanovitev Agencije za mobilnost (e-mobilnost), ki bi bila neodvisna od ministrstev in bi bila podrejena izkljulčno vladi, v kateri bi imeli vsi deležniki svoje člane; od avtomobilske industrije, CPO, MSP, elektroindustrija, lokalne skupnosti, resorna ministrstva in najpomembnejše – uporabniki!
Infrastruktura; absolutno je treba uspostaviti samo »eno kartico« za vse polnilne postaje v Sloveniji. Zakonsko je treba določiti rok, v katerem morajo biti vse postaje, CPO-ji in MSP-ji vključeni v roming in na vseh postajah za vse uporabnike morajo biti isti pogoji, kar seveda pomeni tudi ista cena! In druga obveznost CPO zapisana v zakon; vse DC polnilnice morajo biti opremljene s sistemom za plačevanje s kreditnimi karticami. Tudi tu je treba postaviti kratek rok, saj o tem zdaj razpravljamo že desetletje. V tujini sistem plačevanja polnjenja EV z bančnimi karticami že pospešeno implementirajo.
Prispevek za obračunsko priključno moč: Ukiniti je treba plačevanje obračunske priključne moči za polnilne postaje, saj sej to povsem nepotrebna in visoka obremenitev cene polnjenja. Ob tem pa seveda tudi določiti zgornjo ceno za 1 kWh in sicer v odvisnosti od hitrosti polnjenja. Ta pa mora biti sorazmerna s ceno elektrike za gospodinjstva. Vlada je zdaj določila cene praktično za vse energente, le polnilne postaje so ostale zunaj sistema, zato pozivam Vlado, da nemudoma tudi javne polnilnice vključi v sistem državnih pomoči.
Skratka; ta predlog zakona, ki ga je vložila Vlada v parlamentarno proceduro, je preprosto katastrofa! Zato pozivam vse poslance, da izglasujejo, da zakon NI PRIMEREN za nadaljno obravnavo!
Vladi pa sporočam: vržite ga v smeti in napišite novega!
Primož Lemež, Društvo za e-mobilnost Emobility, predsednik
