Opis in fotogalerija

Vse do prihoda velikanskega X7 s še bolj orjaško motorno masko je X6 veljal za najbolj vpadljivega člana družine X. Ne le zaradi svoje skoraj 5-metrske velikosti, ampak tudi na račun kombilimuzinsko začrtane silhuete. Verjetno menite, da to niti ni tako nenavadno, saj je na cestah že kar nekaj tovrstnih avtomobilov. Drži, a je bil BMW med prestižnimi znamkami prvi, ki je poskusil s tem – in mu je uspelo! Je poln nasprotij, ki jih le stežka razložimo: težak, a vseeno hiter in okreten, velik, a z omejeno uporabnostjo, terenski, a se z njim nikoli ne bi zapeljali v goščavo …

Tudi aktualna, že tretja generacija, ki je spet v tesnem sorodu z X5, je v marsičem skregana z logiko, a je za številne ravno to njen največji čar. V skladu s hišnimi oblikovalskimi zapovedmi ima največje ledvice doslej (odprtine na maski), ki so v tem primeru celo osvetljene. Streha začne kmalu padati proti zadku, glavno točko v igri proporcev pa odigra izjemna širina vozila, ki malenkost presega dva metra. Ja, ta monolit na kar 21-palčnih kolesih na cesti zahteva pozornost, in jo tudi dobi.

Na srečo ga nista le »gob'c pa sapa«, ampak svoje postavljanje lahko upraviči tudi v praksi. Pri izvedbi M50d za to skrbi najzmogljivejša različica trilitrskega vrstnega šestvaljnika, ki konzumira plinsko olje in v zameno ponudi kar 400 »konjev« moči ter zalogo navora, ob kateri je še tovornjakom nerodno. Za pospeševanje, ki ne odneha vse do elektronske omejitve pri 250 km/h, skrbi 760 njutonmetrov navora, za katerega se zdi, da ne razlikuje med vožnjo po ravnem in v klanec. Sape mu enostavno ne zmanjka, kar dokazuje tudi s pospeškom do stotice v dobrih petih sekundah. Moč in navor, seveda, potujeta k vsem štirim kolesom, ki jim ukazuje pametna elektronika z možnostjo poljubnega razporejanja za kar se da učinkovito vožnjo. To velja tako med dinamično vožnjo skozi ovinke kot pri vožnji po podlagi s slabim oprijemom. Seveda takšnih junakov, ki bi se kljub več kot 20-centimetrskemu odmiku karoserije od tal na nizkoprofilnih gumah odpravili po brezpotju, najbrž ni veliko.

Izjemen trilitrski turbodizel je ob umirjeni vožnji zmožen porabiti le osem litrov goriva na sto kilometrov, ob priganjanju pa celo več kot dvanajst.

Takšen X6 z voznimi lastnostmi naravnost navduši, saj konec koncev pripada elitni druščini BMW-jev z oznako M v imenu. Predvsem spretno skriva maso več kot 2,3 tone in večino nalog opravi z zavidljivo lahkotnostjo. Ko stvari postanejo bolj resne, se začne pri kljubovanju zakonom fizike nekoliko zatikati, saj se volan izkaže z malenkostno nenatančnostjo, občuti se tudi masa avtomobila, ki preprečuje zares športno okretnost in odzivnost.

Vozno dinamiko obvlada skoraj v nulo, pri dovršenosti kabine pa nismo našli niti ene majhne zamere. Bavarci prestiž obvladajo do potankosti, zraven pa še ergonomijo. Oblikovno je sicer notranjost BMW-jeva klasika, ki jo prepoznamo iz praktično vseh drugih modelov, le malce lepše zaobljena je, tudi kakšen poseben detajl se najde. Na primer kristalno steklo (hvala Volvo), iz katerega so izdelani prestavna ročica, gumb za zagon in vrtljivi gumb za upravljanje z infotainmentom. Hvalimo, da je kar nekaj najpogosteje uporabljenih funkcij še vedno dosegljivih prek analognih gumbov, medtem ko je pametna elektronika z velikimi zasloni na dotik zlahka razumljiva in funkcionalna. Več kot bi lahko rekli za zadnji del kabine, kjer je prostorska stiska nekoliko manj očitna kot pri predhodniku, a še vedno nezanemarljiva.

To je pač žrtev stilske preobrazbe iz bolj praktičnega X5, ki pa ima kljub navideznemu sporu z logiko zagotovo svoje prednosti. Vprašanje je le, ali vas ta nasprotja privlačijo ali ne.