Opis in fotogalerija

T-roc je prišel na trg nekoliko pozno, kar je pri znamki Volkswagen že nekakšen običaj. Nemci radi dobro preverijo, ali se bo novi razred prijel, in se potem pridružijo s svojim izdelkom. Večinoma takrat ponudijo nekaj več ali vsaj drugačnega, kot je na voljo pri drugih. Nič drugače ni bilo pri T-rocu. V številčno in pisano druščino tekmecev je vstopil z enako platformo, kot jo ima golf (MBQ), a malenkost krajšo in širšo. Zaradi tega na cesti stoji z nekoliko večjo samozavestjo kot večina tekmecev. Zaspali niso niti pri oblikovanju, saj je T-roc eden bolj posrečenih avtomobilov te znamke, čeprav se ni odrekel osnovnim potezam sicer zadržanih sorodnih modelov.

Malce manj navihanosti so si oblikovalci privoščili v notranjosti, kjer je več kot jasno, da gre za VW-ja. Pridih sodobnega prispeva velikanski (20,3 centimetra) osrednji barvni zaslon na dotik, živahnost pa modro obarvani vložki armaturne plošče. Sicer pa je vse skupaj skoraj enako tistemu, kar ponuja golf. Malce monotono, a z izjemno ergonomijo in prilagodljivostjo voznikom vseh velikosti in oblik ter z vzornim delovanjem čisto vsakega sistema, gumba in stikala.

Razporeditev prostora je dokaz, da je pri takšnih SUV modelih prioriteta udobje za dva potnika. Spredaj se sedi zelo dobro, sedeža sta udobna in prijetno utrjena za dober oprijem, tudi v širino je prostora dovolj – celo več kot pri golfu. Sedenje na zadnji klopi je manj razkošno, če ne utesnjeno. Velik del »krivde« za to nosi prtljažni prostor, ki je v primeru testnega avtomobila meril 392 litrov, izvedba brez štirikolesnega pogona pa ponuja kar 445 litrov prostora. V primerjavi z golfovimi 380 litri presenetljivo veliko. Nakladalni rob je, glede na višino avtomobila, še solidno nizek, da lahko vanj nakupe pospravijo kakšne bolj šibke ročice. Te pa bodo le stežka zbrale dovolj moči za zapiranje prtljažnih vrat, saj tako trmaste hidravlike še nismo srečali. Umazane roke so zaradi obveznega preprijemanja zagotovljene!

Od sorodnega golfa je krajši, a kljub temu ponuja več prtljažnega prostora. Dolžinski primanjkljaj zato najbolj občutijo potniki zadaj.

Tudi pogonska tehnika je poznana iz ostalih modelov koncerna Volkswagen. Tokratna izbira je bil dvolitrski TDI s 110 kilovati (150 KM), povezan s šeststopenjskim ročnim menjalnikom. Moči in navora (320 Nm) je več kot dovolj za vse racionalne in malo manj racionalne potrebe. Še posebej v kombinaciji s štirikolesnim pogonom, saj se takšen T-roc lahko izkaže kot razmeroma sposoben plezalec – z upoštevanjem omejitev, kot so cestne pnevmatike in le 16 centimetrov oddaljenosti karoserije od tal. Voznik ima na izbiro več profilov delovanja elektronskega krmiljenja pogona, od snežnega do športnega. Vsekakor lahko trdimo, da je T-rocovo podvozje precej naklonjeno dinamični vožnji, a obenem še vedno dovolj mehkobno, da zaradi tega ne trpi udobje.

Kot eden najbolj uporniških modelov svoje znamke se T-roc žal po samosvoje postavlja tudi pri cenah. Res je, da gre za dovršen in predvsem zelo trendovski avtomobil, a tako zasoljene cene vseeno ne opravičuje. Osnova se začne pri slabih 19 tisočakih, testni avtomobil pa je nosil ceno več kot 30 tisočakov. Za ta denar, na primer, ni ponujal niti vzvratne kamere niti prostoročnega zagona in odklepanja, kaj šele digitalne instrumentne plošče. Odličen multimedijski sistem ni imel lastne navigacije, temveč smo se morali zanesti na povezavo s pametnim telefonom. Z vsemi temi bi se že tako visoka cena še precej dvignila.