Opis in fotogalerija

Vitara četrte generacije nikoli ni bila avtomobil, za katerim bi se obračale glave, vendar že od nekdaj prepriča z vsebino. Je namreč eden redkih pravih SUV modelov, ki med drugim ponujajo klasičen štirikolesni pogon, s čimer omogočajo zanesljivo vožnjo tudi na zahtevnejših podlagah. S prenovo je vitara dobila praktično vse varnostne in asistenčne sisteme, ki jih lahko pričakujemo v sodobnem avtomobilu tega razreda, zdaj pa je ob blagem hibridu na voljo še v izvedbi s pravim hibridnim pogonskim sklopom. Gre za klasičen samopolnilni hibrid, ki ga Suzuki ni prevzel od Toyote, kot se je zgodilo pri modelih across in swace, temveč so ga razvili njegovi inženirji. Sestavljajo ga 1,5-litrski atmosferski bencinski štirivaljnik s 75 kilovati (102 KM) moči, elektromotor s 24 kilovati (32 KM) in baterija s kapaciteto 0,84 kilovatne ure v kombinaciji s šeststopenjskim robotiziranim menjalnikom. Skupna moč sistema ob tem znaša 85 kilovatov (115 KM).

To je trenutno edina vitara, pri kateri ni treba ročno prestavljati, a to skupaj s hibridnim sklopom pomeni skoraj štiri tisoč evrov pribitka v primerjavi z blagim hibridom.

Elektromotor pomaga bencinskemu, ko odločneje pritisnemo na plin. Deluje lahko samostojno, a zaradi majhne kapacitete baterije le za kratek čas in v trenutkih, ko zahtevamo le minimalno moč. Bencinski motor tako molči le ob počasnih speljevanjih in se izklaplja, ko umaknemo nogo s plina, najpogosteje pri mestni vožnji, a tudi pri avtocestnih hitrostih. Od 85 kilovatov oziroma 115 »konjičev« ne moremo pričakovati presežkov, avtomatizirani menjalnik pa ubije še tisti kanec dinamičnosti, ki bi ga sicer lahko bili deležni. V primerjavi z dvosklopčnimi tekmeci namreč prestavlja zelo počasi in motor sili v nenaravno visoke vrtljaje. Zato je najbolj prijetna umirjena vožnja z ne pretežko desno nogo. To bo prispevalo tudi k doseganju enega glavnih ciljev hibridov, to je majhna poraba goriva. Ta je na testu znašala 6,9 litra na 100 kilometrov, kar je le pol litra manj, kot smo pred časom na testih dosegali z različicami z 1,4-litrskim bencinarjem.

Zato se nam pribitek, ki ga k ceni prinaša polna hibridizacija v primerjavi z blagohibridnim modelom (ta znaša skoraj štiri tisoč evrov), ne zdi ravno upravičen. Tu moramo sicer poudariti, da nas polni hibrid odreši prestavljanja, kar blagemu hibridu ni dano, saj je pri nas na voljo le z ročnim menjalnikom. Toda to je tudi edina prednost avtomatiziranega menjalnika, ki je drugače najšibkejši člen tega sicer prijetnega, a razmeroma dragega pogonskega sklopa.