Opis in fotogalerija

S svojo vpadljivo, kombilimuzinsko urezano podobo opazno izstopa iz množice številnih križancev. Če je bil njegov predhodnik precej bolj zadržane narave, v stilu dvignjenega karavana, je novi X2 oblikovan v slogu večjih X4 in X6 in je obenem dobrih pet centimetrov daljši od sestrskega X1, s čimer je po merah oziroma s svojo prostornostjo lahko povsem spodoben družinski avto. Pod črto torej uspešno združuje praktičnost kompaktnega križanca s kombilimuzinsko eleganco. Sedi se nekoliko višje, a vseeno ne pretirano visoko ter zahvaljujoč izdatno nastavljivemu volanu in sedežu ergonomsko odlično. Preglednost naprej in vstran je dobra, nazaj in »čez ramo« zaradi majhnih zadnjih stekel precej slabša. A brez skrbi, preglednost kamer (v dodatnem paketu inovacij te pokrivajo celotno okolico vozila) je zelo dobra.

Malce bolj zmoti upravljanje klimatske naprave prek zaslona, saj je notranja arhitektura praktično enaka kot v X1 – torej brez fizičnih stikal za ta namen. Ima pa na sredinski konzoli med sedežema gumb za glasnost in izbiro voznih režimov, žal pa ne tudi vrtljivega vmesnika za upravljanje infotainmenta, kakršnega premorejo večji BMW-jevi modeli. Osrednjo vlogo zavzemata zaslon pred voznikom premera 26,2 centimetra in osrednji zaslon s 27,2 centimetra, ki ima številne aplikacije, vključno z igricami in pretočnimi vsebinami, združene v sklope, zato je malce preglednejši kot prej.

Z malce mehkejšim, bolje uravnoteženim podvozjem ne bi bil le udobnejši, temveč kot celota prijetnejši za vožnjo.

Notranjost kot celota pušča zelo dober vtis, saj kakovostno plastiko okusnih barvnih kombinacij med drugim dopolnjuje še vložek iz semišu podobnega materiala pred sovoznikom. Tudi prostorsko gledano X2 vse prej kot razočara in tudi zadaj bosta kljub kombilimuzinsko padajočemu stropu udobno sedela dva prek 180 centimetrov visoka odrasla. Radodarno je odmerjen tudi prostor za njuna kolena in stopala lahko potisneta pod sprednja sedeža, medtem ko tretji potnik na sredini zaradi visokega sredinskega grebena sedi precej slabše. Preizkusili smo ga v najmočnejši izvedbi z oznako M35i xDrive, kar pomeni prisilno polnjen dvolitrski bencinar z 221 kW (301 KM) in pogonom na vsa štiri kolesa, ki skrbi za učinkovit prenos moči tudi na bolj spolzko podlago. Motor zvezno in presenetljivo nežno podaja moč prek širokega območja vrtljajev in usklajeno deluje z gladko delujočim samodejnim menjalnikom s sedmimi stopnjami prenosa (možnost ročnega izbiranja prestav z ročicami za volanskim obročem); pri pospeševanju je vseskozi precej umirjen, prav nič razgrajaški in brez kakšnega posebnega sunka v hrbet se zdi manj prepričljiv, kot obljubljajo podatki na papirju, oziroma se zdi, da ima motor opravka s težjim avtom, kot je X2 v resnici.

5,4 sekunde traja pospešek do stotice, za učinkovit prenos moči na cesto skrbi štirikolesni pogon.

Prilagodljivo vzmetenje je serijsko, a v vsakem primeru čvrsto in skupaj z nizkopresečnimi pnevmatikami na 21-palčnih platiščih je avto vse prej kot udoben. Pri umirjeni vožnji boste že manjše neravnine kar konkretno čutili, tudi volan zna včasih malce potegniti po svoje (sploh če pospešujete). Zato pa se toliko bolje počuti na zavitih podeželskih cestah, kjer se z odlično uravnoteženim in odzivnim volanom oddolži z dobro vodljivostjo ter lahkotno in natančno vožnjo skozi niz več zaporednih zavojev. Skupaj z dobrim oprijemom in malo nagibanja vseskozi daje zelo dober občutek, in tudi ko se približuje meji, daje jasno vedeti, koliko še zmore. Malce težav mu zaradi trdega podvozja (prav nič ne bi bilo narobe, če bi bilo za odtenek mehkejše) utegnejo povzročati daljše neravnine – jasno, X2 je športno oster avto, a nekateri tekmeci so z bolje uravnoteženim podvozjem med vožnjo, pa naj bo ta umirjena ali športna, prijetnejši.

In to za vsaj podobno, če že ne nižjo ceno, saj se z 61.000 evri tak X2 razmeroma visoko ceni. Res je že v osnovi precej bogato opremljen, ne glede na to pa je mogoče še precej dodati s seznama doplačil, kar ceno testnega vozila približuje 80 tisočakom.