Škoda 130 RS (serijska verzija)
Škoda popular v Monte Carlu leta 1936
22. januarja leta 1977 se je na startu tedanjega relija Monte Carlo pojavilo 198 reli avtomobilov, vendar so gledalci 28. januarja na cilju tega relija lahko občudovali samo 45 preživelih posadk, med njimi tudi dve tovarniški posadki znamke Škoda, ki sta sodelovali s parom hitrih in okretnih škod 130 RS.
Uspehi, ki jih je na domačih in mednarodnih športnih prireditvah dosegla legendarna škoda 130 RS, so še danes glavni motivator razvoja tekmovalnih reli avtomobilov in športnega udejstvovanja svetovno znanega češkega proizvajalca avtomobilov, ki je na prvi podobni prireditvi v mondenem okolju Monte Carla sodeloval že leta 1912. takrat se je na staru pojavil grof Sascha Kolowrat-Krakowski, ki je upravljal avtomobil znamke Laurin & Klement. Prvi pravi uspeh na tej legendarni reli prireditvi je znamka Škoda dosegla leta 1936. Za odmevno odlično uvrstitev na tedanjem reliju Monte Carlo je poskrbela izkušena vozniška ekipa, ki sta jo sestavljala Zdenek Pohl in Jaroslav Hausman. Ob tem sta vozila legendarno škodo popular v roadsterski različici, ki so jo Čehoslovaki takrat ponujali kupcem tudi v limuzinski in kupe različici.
Začetek te vztrajnostne preizkušnje je zaznamovalo izredno slabo vreme, vendar to ni ustavilo Škodine posadke, ki je po štirih dneh in 3.852 prevoženih kilometrih le dosegla cilj v Monte Carlu, in to kot drugouvrščena posadka v kategoriji vozil s pogonskimi motorji, ki so imeli manj kot 1,5-litra delovne prostornine. Za ta uspeh je bil zaslužen tudi mali Škodin roadster, zelo napreden športni avtomobil s takrat izredno modernim sredinskim nosilnim okvirjem, štirikrat posamično obešenimi kolesi ter 'Transaxle' postavitvijo menjalnika. Pod motornim pokrovom škode popular roadster se je skrival 1,4-litrski bencinski štirivaljnik iz modela rapid, ki je lahko mobiliziral 25 kW (35 KM) pogonske moči. Ker gre za sorazmerno lahek avtomobil s samo 790 kilogramsko maso, sta Škodina voznika lahko drvela proti Monte Carlu z največjo hitrostjo 110 km/h.
Še bolje so se češki avtomobili v Monte Carlu odrezali leta 1961, vendar vozniške posadke niso prihajale iz tedanje Češkoslovaške, temveč iz Finske in Norveške. Takrat je znamka Škoda z modelom octavia touring sport prvič slavila dvojno zmago, ker sta Finca (Keinänen/Eklund) premagala vso konkurenco v kategoriji vozil z delovno prostornino motorja, ki ne presega 1,3-litra. Drugo mesto je takrat zasedla enaka 'norveška škoda' s posadko Gjolberg/Martinsen. Ta dvojni podvig so Čehi ponovili leta 1977, ko so se na reliju Monte Carlo pojavile tri tovarniške škode 130 RS s tremi posadkami (Václav Blahna in Lubislav Hlávka / Milan Zapadlo in Jiri Motal / Svatopluk Kvaizar in Jiri Kotek). Prvi dve omenjeni posadki sta se na koncu uvrstili na prvo in drugo mesto v njuni kategoriji (vozila z motorji do 1300 kubičnih centimetrov delovne prostornine), tretja Škodina posadka je morala odstopiti zaradi tehničnih težav njune škode 130 RS.
Realsocialistično škodo 130 RS so na tedanjem 'demokratičnem zahodu' zelo spoštovali, v Nemčiji si je celo prislužila ljudsko ime ,Porsche des Ostens' ('vzhodni porsche'). V primeru škode 130 RS gre za športnika, ki je nastal kot posledica neuspešne pridobitve homologacije za še bolj legendarno škodo 200 RS, ki je imela pod motornim pokrovom skrit 2,0-litrski bencinski štirivaljnik, in to v povezavi z zelo nizko maso avtomobila. Po tem receptu, ki je kot osnovno platformo uporabil serijsko kupe škodo 110 R, so Čehi pri konstruiranju škode 130 RS uporabili prednjo premo iz modela 200 RS, spremenili zadnjo pogonsko premo in vgradili 1,3-litrski vrstni bencinski štirivaljnik, ki je pri športnih 8000 vrtljajih v minuti lahko mobiliziral približno 103 kW (140 KM) pogonske moči.
Če ob tem upoštevate kompaktnost (dolžina: 4020 mm, širina: 1720 mm, višina: 1340 mm, medosna razdalja: 2400 mm, pnevmatike: 165-13 (spredaj) - 215/50-13 (zadaj)) in lahkotnost (masa avtomobila: 720 kg) te športne škode, ki predstavlja tudi posledico uporabe aluminija (streha, pokrov spredaj in zunanji kovinski oblogi bočnih vrat) in poliestra (steklena vlakna so uporabili pri izdelavi pokrova motorja in pri obeh prednjih blatnikih), potem vas končna hitrost (220 km/h) ne sme presenetiti. Za izbrane kupce so imeli Čehi pripravljeno tudi nekoliko oslabljeno civilno različico tega modela. 1,3-litrski atmosferski bencinski motor različice za javni promet je lahko mobiliziral 74 kW (100 KM) pogonske moči pri športnih 6500 vrtljajih v minuti ter 114 Nm motornega navora pri 6000 vrtljajih v minuti. Povsem dovolj, da je tudi nekoliko težja serijska Škoda 130 RS (masa avtomobila: 825 kg) dosegla 100 km/h v dvanajstih sekundah in na koncu drvela z največ 170 km/h. Takšna škoda je imela nameščene tudi občutno širše pnevmatike (dimenzije: 185/70 R13) kot pri sorodnikih z oznako 110 R. Zelo športno pa je bila odmerjena tudi povprečna poraba (l/100 km: 14,7) serijske škode 130 RS.
Mogoče vas številke o končni hitrosti serijske škode 130 RS niso navdušile, vendar morate vedeti, da je bil to čas, ko je večina Jugoslovanov po tedanjih avtocestah drvela z največ 135 km/h (končna hitrost zastave 101 z 1,1-litrskim motorjem), 171 km/h so si pa lahko privoščili tedanji lastniki BMW-jev z oznako 318i (77 kW/105 KM). Za zaključek uspešne športne kariere modela 130 RS, ki se je pričela leta 1975, je poskrbela izguba FIA homologacije, ki je dokončno potekla leta 1983. Pri znamki Škoda so takrat razvili nadomestek v obliki modela 130 LR, vendar s tem avtomobilom niso nikoli ponovili uspehov modela 130 RS.
