Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja smo Jugoslovani dobili povsem nov 'domači' avtomobil, ki je temeljil na tehnološki platformi prve generacije FIAT-a 127, Italijani pa so takrat z velikim pompom predstavili model uno, naslednika modela 127, za katerega takrat nismo vedeli, da bo tako dolgo vztrajal v proizvodnji, ker ga izdelujejo še danes…
20. januar 1983 je zanimiv datum v zgodovini ameriške vesoljske agencije NASA, čeprav ga ne povezujemo z izstrelitvijo ali nesrečo kakšnega raketoplana, temveč z znamko FIAT, ker je bil Cape Canaveral (Florida) takrat prizorišče svetovne predstavitve prve generacije (1983-1989) modela uno, ki je dobila modelno ime po enem izmed bolj zgodnjih FIAT-ov (tipo uno, legendarni pariški, londonski in newyorški taksi..) iz prvega desetletja prejšnjega stoletja. Tako smo na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja dobili legendarni kompaktni avtomobil (uno 45 fire, dolžina: 3644 mm, širina: 1555 mm, višina: 1432, medosna razdalja: 2362 mm, masa avtomobila: 710 kg), ki je s približno 8,8 milijona do sedaj izdelanih primerkov, uvrščen med deset najbolje prodajanih osebnih avtomobilov vseh časov. Vendar to še ni dokončna številka, ker si južnoameriški kupci še vedno lahko omislijo nov FIAT mille, ki temelji na prvi generaciji modela uno, poleg tega smo leta 2010 dobili še tretjo, zaenkrat samo južnoameriško generacijo modela uno (novo uno), ki je močno v sorodu z evropsko pando. Za dokončno podobo turinske uspešnice je poskrbel slavni Giorgetto Giugiaro (Italdesign), ki je takrat ustvaril zelo aerodinamično oblikovan (koeficient zračnega upora: 0,34 Cw v primeru prve generacije, 0,30 Cw v primeru druge generacije modela uno) avtomobil z nekaterimi povsem novimi rešitvami (odsotnost klasičnih strešnih robov za odtok vode, pogreznjene vratne kljuke ter enoroki brisalec vetrobranskega stekla…), ki jih je Giugiaro v precej pomanjšani obliki prenesel iz enoprostorskega prototipa megagamma (letnik 1978, dolžina: 4310 mm, širina: 1780 mm, višina: 1617 mm) znamke Lancia.
Na začetku prodaje so Italijani v uno vgrajevali samo preverjene pogonske sklope (0,9 / 1,1/ 1,3-litrski bencinski motor) iz modelov 127 (0,9-litrski motor so uporabljali tudi FIAT 850 kupe in spider, SEAT 127, autobianchi A112, yugo 45 in kasnejši jugoslovanski yugo uno 45), 128 (1,1-litrski motor je premikal tudi zastavo 101 in yuga 55) in ritmo, kasneje (leta 1985) smo dobili prve predstavnike povsem nove generacije enolitrskih FIRE (Fully Integrated Robotized Engine) bencinskih motorjev, ki so jih sestavljali roboti. Ta motor (manj sestavnih delov, posledično lažji motor) so hvalili zaradi njegove ekonomičnosti, ker je preprostemu in posledično lahkemu avtomobilu (710 kg) že takrat zagotavljal zelo nizko porabo (uradna povprečna poraba na 100 km: 6-litrov), čeprav nekateri viri omenjajo celo minimalno porabo 4,1-litra na 100 prevoženih kilometrov. Obstajala je tudi 1,1-litrska različica FIRE motorja, ki je dobro znana vsem lastnikom prvih generacij modelov punto, lancie Y in Y10 (autobianchi) ter lastnikom modela panda. Poleg tega so takrat predstavili tudi različici z vgrajenim dizelskim motorjem, ki ju premika spiritualni predhodnik današnjih 1,3-litrskih MultiJet motorjev. Če se je kupec odločil za različico uno D ali DS je dobil dizelsko gnani (1,3-litrski motor) uno s 45 KM (povprečna poraba na 100 km: 5,8-litra). Še bolj varčna in še hitrejša je bila 1,4-litrska turbodizelska različica, ki je lahko mobilizirala 69 KM (povprečna poraba na 100 km: 5,1-litra). Tako mobiliziran uno je lahko dosegel največjo hitrost 165 km/h in zaključil pospeševanje od 0-100 km/h v 12,4-sekunde. Kasneje, v drugi generaciji tega modela, dobi uno 1,7-litrski dizelski motor s 60 KM (povprečna poraba na 100 km: 5,5-litra).
Leta 1985 se pojavi tudi prvi 'superuno' v obliki različice uno 1.3 i.e. turbo (101 KM ter 142 Nm motornega navora, masa avtomobila 875 kg), ki je znan po svoji živahnosti (0-100 km/h: 8,5 sekunde, največja hitrost: 190 km/h), krivi za zmogljivosti v rangu precej dražjih avtomobilov, ker je ponujal uporabniku podobne zmogljivosti kot tedanja BMW-ja 325i (0-100 km/h: 8,3 sekunde, največja hitrost: 195 km/h) in 528i (0-100 km/h: 8,4 sekunde, največja hitrost: 215 km/h). Druga generacija modela uno (1989-1995, dolžina 3689 mm, širina 1558 mm, višina 1430 mm, medosna razdalja: 2362 mm, masa avtomobila (uno 1.0 i.e.): 740 kg), ki smo jo po zaslugi montaže v kragujevški Zastavi (model yugo uno 45, 903 ccm, 45 KM) dobro poznali tudi Jugoslovani, je prinesla še bolj zmogljivo 1,4-litrsko turbo različico (112 KM ter 161 Nm motornega navora, masa avtomobila: 940 kg), ki je od 0-100 km/h pospeševala malenkost hitreje (8,4-sekunde) in dosegla še nekoliko večjo hitrost (200 km/h). To so bili časi, ko je bil koncern FIAT največji evropski proizvajalec avtomobilov, ki je leta 1987 obvladoval 15,5 odstotka tedanjega tržišča (koncern Volkswagen, ki ima danes enako vlogo kot FIAT v zgodnjih sedemdesetih in poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je takrat obvladoval 14,8 odstotka evropskega tržišča). Ta dosežek, ki je Italijanom omogočil prodajo enega milijona primerkov modela uno v samo dveh letih, sta zagotovila dva serijska modela, uno in prva generacija velike crome. Unov veliki evropski uspeh (Evropski avtomobil leta 1984, najbolje prodajan evropski model v svojem segmentu) je trajal do leta 1993, ko se je temu modelu pridružil novi punto. Takrat so Italijani zreducirali število različic na tri izvedbe, ki so jih v Italiji izdelovali do sredine leta 1995. V celotnem italijanskem ciklu proizvodnje so izdelali točno 6.032.911 primerkov modela uno, njegova evropska življenjska pot pa s tem še zdaleč ni bila končana…
K temu smo že pred tem prispevali Jugoslovani (Crvena Zastava) ter Poljaki (uno in innocenti mille), ki so od junija leta 1995 do oktobra leta 2002 izdelali še dodatnih 173.382 primerkov modela uno. Svoj delež pri produkciji so prispevale tudi montažne 'CKD' različice, ki so jih od leta 2001 do leta 2005 izdelovali v pakistanskem podjetju Raja Motor Company. Čeprav tovarna ne obratuje več, si tamkajšnji kupci še vedno lahko omislijo to 'easy-kit' različico modela uno. Nekaj unov je nastalo tudi v Indiji, predvsem zaradi italijanskega partnerstva s podjetjem Tata Motors Limited. Od leta 1990 je uno nastajal tudi v južnoafriški tovarni znamke Nissan, kjer so ga izdelovali po licenci do leta 1998, ko je posle prevzel FIAT in kupcem ponudil različico uno way, ki jo poznajo tudi v Južni Ameriki. Od leta 2004 una izdelujejo tudi Maročani iz podjetja SOMACA (Société Marocaine des Constructions Automobiles), največjo popularnost in evolucijski razvoj pa je doživel v Braziliji (več kot 2 milijona izdelanih primerkov) in Argentini (179.767 izdelanih primerkov) ter na ostalih južnoameriških tržiščih, ker ga lahko kupite še danes. Za to je zaslužna ugodna prodajna cena, primerna kvaliteta ter veliko število dodatnih karoserijskih različic (uno CS, mille, mille way, duna (alias prêmio), elba (alias duna weekend)) , ki jih Evropejci ne poznamo najbolje, čeprav je kakšna, predvsem gospodarsko orientirana (fiorino in strada) zašla tudi k nam…
