Prototipni volvo P1900 sport
Prototipni volvo P1900 sport
Prototipni volvo P1900 sport
Prototipni volvo P1900 sport
Serijski izdelek
2. junija leta 1954 se je na območju letališča Torslanda (Göteborg) odvijala prva predstavitev povsem novega volva, ki je doma in na tujem dvignila veliko prahu, ker si je znamka Volvo z modelom P1900 zagotovila veliko prepoznavnost (predvsem v ZDA), poleg tega so Švedi s tem prestižnim športnim modelom dvignili ugled znamke.
Za nastanek tega športnega avtomobila je zaslužno 'študijsko potovanje' po ZDA, ki ga je leta 1953 izvedel Assar Gabrielsson (eden izmed ustanoviteljev znamke Volvo). Takrat je obiskal tudi kalifornijsko podjetje Glasspar, ki je bilo v tistih časih eden izmed najbolj cenjenih proizvajalcev navtičnih plovil, ker so uporabljali inovativno tehniko in materiale (Fiberglass - s steklenimi vlakni ojačana plastika) pri izdelavi lahkih športnih plovil in tudi pri izdelavi takrat zelo redkih avtomobilskih karoserij za njihov lastni štirikolesni izdelek (roadster glasspar G2, prvi serijski avtomobil s 'fiberglas' karoserijo, znan tudi po ljudskem imenu 'Yankee Clipper'), ki so ga Američani pričeli izdelovati že leta 1949.
Ker je Gabrielsson ob tedanjem obisku severnoameriške celine opazil tudi navdušenje njenih prebivalcev in prebivalk nad tedanjimi športnimi avtomobili iz Evrope je kmalu ugotovil, da bi podoben model lahko ustvarili tudi pri znamki Volvo, kjer je takrat nastajal samo 'ljudski' model PV444 (2-vratna 'fastback' limuzina, ki bi jo marsikateri današnji slovenski 'poznavalec' uvrstil med prave kupeje…), ki je v nadaljevanju te zgodbe odigral pomembno vlogo donatorja tehnološke platforme. Tako sta Bill Tritt (lastnik in ustanovitelj podjetja Glasspar) in Gabrielsson leta 1953 sklenila dogovor o poslovnem sodelovanju, ki je znamki Volvo zagotovil oblikovanje in dobavo ameriških karoserij ter šolanje švedskih delavcev.
Še v istem letu so Američani na Švedsko poslali nekaj rahlo različno oblikovanih karoserij iz 'fiberglasa', medtem ko so Švedi poskrbeli za nastanek vozne šasije. V tem primeru so uporabili tehnološko platformo prej omenjenega 'Buckel' volva (PV444/544), vendar so v interesu pristne športnosti poskrbeli za približno 20 centimetrov krajšo medosno razdaljo, ki je 2-sedežnemu modelu P1900 zagotovila bolj športne proporce in precej več elegance kot v primeru limuzinskega sorodstva (model PV444, 1943–1958). Od njega je roadster (dolžina: 4220 mm, širina: 1575 mm, višina: 1346 mm, medosna razdalja: 2400 mm) podedoval tudi 1,4-litrski štirivaljni bencinski pogonski sklop (51 KM v primeru limuzine, 70 'roadsterskih' KM ob pomoči dveh uplinjačev goriva znamke SU), ki je samo 966 kilogramov težkemu športniku zagotovil tedaj sanjskih 175 km/h končne hitrosti.
Na začetku leta 1954 se pojavi prvi izmed treh izdelanih voznih prototipov, vendar še z nekaterimi pomanjkljivostmi (bočna vratna stekla so fiksna, samo 'hard-top' streha, slaba prilagojenost in zapiranje obeh bočnih vrat, na testiranjih je prišla do izraza preslabotna zasnova vozne šasije, posledično je karoserijska barva začela odstopati že po nekaj kilometrih vožnje…). Poleg tega so testni vozniki grajali vgrajeni 3-stopenjski ročni menjalnik iz limuzine, ki ni upravičeval športnega vtisa avtomobila. Kasnejše serijske različice (1956-1957) so dobile 4- in proti koncu proizvodnje tudi 5-stopenjske ročne menjalnike.
Zanimiv je tudi prednji del avtomobila, ki je prvi evropski serijski roadster s karoserijo iz 'fiberglasa', ker so bili takrat v modi prototipi avtomobilov z letalskimi pogoni. Zato je maska hladilnika izvedena tako, da spominja na letalsko turbino. Ob prvi predstavitvi serijskega modela, ki je nosil uradno modelno oznako P1900 sport, so Švedi napovedali izdelavo 300 primerkov, ki so bili v tistih časih namenjeni predvsem za izvoz. Ob tem so izpeljali še veliko promocijsko turnejo po številnih švedskih mestih, ker se je svetovna premiera odvila šele naslednjega leta na avtomobilskem salonu v Bruslju. V januarju leta 1956 so do prvih vozil prišli tudi dovolj premožni kupci, ki so večinoma prihajali iz ZDA ter nekaterih južnoameriških in afriških držav.
Kljub začetnim uspehom so Švedi kmalu ugotovili, da za ta avtomobil zaradi visoke prodajne cene na tujih tržiščih ni dovolj povpraševanja, zato so model P1900 leta 1956 ponudili tudi domačim kupcem. Vendar na koncu tudi to ni pomagalo, da bi se roadster obdržal pri življenju. Tako so leta 1956 izdelali in prodali samo 44 primerkov tega redkega avtomobila, ki jim je leta 1957 sledilo še 23 primerkov (skupno število izdelanih primerkov: 68), ker so Švedi izdelali dva primerka roadsterja, ki nosita enako serijsko številko 20. Za ta komercialni neuspeh je kriva tudi Volvova odločenost, da razišče nova tržišča in povsem nove tehnološke prijeme in tehnologije, kjer pred tem niso imeli veliko izkušenj.
Vse pridobljene dobre in slabe izkušnje so Švedi kasneje s pridom izkoristili pri nastanku naslednjega športnega volva, legendarnega modela P1800, ki so ga pričeli snovati leta 1957, v času, ko je krmilo znamke prevzel Gunnar Engellau. Njegovo mnenje o modelu P1900 je odločilno vplivalo na vse naslednje generacije modelov tega priznanega proizvajalca, ki že dolgo sodi med izdelovalce premium avtomobilov. Engellau je takrat ugotovil, da ima model P1900 zelo zanesljiv pogonski sklop, vendar je bila kvaliteta izdelave karoserij in nekaterih drugih komponent povsem neprimerna za sloves, ki ga je že takrat uživala znamka Volvo. Kultni model P1800 so nato izdelovali 12 let…
