Opis in fotogalerija

Najmanjši oblikovni križanec v ponudbi modelov s štirimi krogi je bil pred kratkim prenovljen. To velja poudariti, saj na pogled ni prav očitno. Q2 se že od začetka svoje življenjske poti ni mogel ravno pohvaliti s kakšnimi dramatičnimi oblikovnimi potezami, tako načeloma ostaja tudi po osvežitvi. Dobil je malce nižjo, bolj poudarjeno masko, rahlo spremenjena odbijača in novo grafiko zadnjih luči, ki svetijo s tehniko LED. To mu podarja nekoliko bolj sodoben videz z dobrodošlim dodatnim kancem dinamičnosti.

Še malce bolj konservativno so se v Ingolstadtu lotili prenove notranjosti, kjer bi v primerjavi s predhodnikom zaman iskali oblikovne spremembe. Poleg oblazinjenj so nove obrobe zračnih rež, posodobljena je tudi multimedijska naprava, ki ni prinesla sprememb pri načinu upravljanja. Ergonomija torej ostaja enaka, razmeroma klasična, kar pozdravljamo. Tu imamo v mislih predvsem multimedijsko napravo, ki je kljub posodobitvi vmesnika ohranila upravljanje z vrtljivim gumbom na sredinski konzoli. To je vsekakor bolj praktično od tapkanja po zaslonu, ki postaja bolezen večine, a na srečo ne vseh novih avtomobilov. Enako velja za volanski obroč, ki se je izognil kapacitivnim površinam, a med klasičnimi gumbi, s katerimi je posejan, ne vključuje tistih za upravljanje tempomata. Temu je še naprej namenjena skrita in zato ne ravno praktična obvolanska ročica. Grafika virtualnega prikazovalnika namesto klasičnih merilnikov je pregledna in omogoča dovolj nastavitev za različne želje. Ugoden položaj za volanom se zlahka najde, sprednja sedeža sta čvrsta, a udobna. Prostornost v drugi vrsti je solidna, seveda, če ne pričakujete družinskih zmogljivosti. A brez skrbi, poti v vrtec, šolo in po nakupih vam bo pomagal opraviti na udoben način in brez prostorske zadrege.

Tudi po prenovi ohranja klasično zasnovo, ki je v marsičem bolj praktična od novejših rešitev.

Ergonomija je torej zelo dobra, dobra je tudi kakovost materialov in izdelave, a da gre za premijski izdelek, postane dokončno jasno v vožnji. Vse namreč teče gladko in tiho, zaradi dobre zvočne zatesnitve kabine imamo občutek, kot bi sedeli v večjem avtomobilu. Lega na cesti je kljub višjemu težišču zelo zanesljiva in prav lepo vabi k dinamični vožnji. Je pa pri testnem avtomobilu za to delno zaslužen paket S line, ki med drugim vključuje športno vzmetenje. Z dinamično vožnjo nima težav niti 1,5-litrski tubobencinar, ki razvije 110 kilovatov (150 KM) moči in 250 Nm navora. To je dovolj za pospešek od 0 do 100 kilometrov na uro v 8,6 sekunde in končno hitrost 218 kilometrov na uro. Motor je prožen in omogoča zvezna pospeševanja, a mu kdaj ponagaja 7-stopenjski dvosklopčni menjalnik S-tronic, ki ni tako hiter in ne prestavi vedno takrat, ko bi bil čas za to. Poleg tega ob bolj odločnih speljevanjih kdaj poskrbi za cukanje in pri pretikanju v vzvratno prestavo malce pozno zagrabi. Sicer pa je to, poleg cene, ena od redkih stvari, ki jih lahko temu avtomobilu zamerimo.

Poleg imidža prepriča z voznimi lastnostmi in kakovostno izdelavo.

A tudi cena je na koncu koncev v skladu s politiko premijskih (zlasti nemških) proizvajalcev. To pomeni, da je že serijsko opremljen Q2 razmeroma drag, predvsem pa ne vključuje elementov, ki so pri enako velikih modelih manj imenitnih znamk samoumevni. Tako je treba doplačati za multifunkcijski volanski obroč, tempomat in samodejno upravljanje klimatske naprave. Da lahko rečemo, da oprema ustreza imidžu avtomobila, je treba dodati še priboljške, kot so brezstični ključ, navigacijska naprava, digitalni merilniki, prilagodljivi tempomat, sistem za prepoznavanje prometnih znakov s kamero, matrični žarometi LED in električno odpiranje prtljažnih vrat, ki so na izbiro posamezno ali v okviru določenih opcijskih paketov. Tako je Q2 na koncu lahko tudi 10, 12 ali celo več tisočakov dražji od serijskega. Testni je tako stal nekaj manj kot 44 tisoč evrov oziroma skoraj 12 tisoč več kot serijski z opremo S line. Pa naj še kdo reče, da ni premijski ali dovolj ekskluziven.