Maserati Royale
Luciano Pavarotti in njegov Quattroporte pred znamenito milansko Scalo
Maserati Kyalami
De Tomaso Longchamp
Prevoz aktualnega italijanskega predsednika
14. decembra leta 1979 se je Sandro Pertini (1896-1990, sedmi predsednik italijanske republike) prvič srečal s tedaj še dokaj novim novim maseratijem quattroporte III, ki je od leta 1976 utelešal višek italijanske rokodelske umetnosti in tehnološkega znanja pri izdelavi nadvse prestižnih in zmogljivih 'high-end' limuzin.
Maserati quattroporte III uteleša poslovno vizijo tedanjega lastnika (Alejandro de Tomaso (1928–2003)) znamke Maserati, ki je obvladoval znamko od leta 1976 do leta 1993, ko je znamka Maserati pristala pod okriljem koncerna FIAT. Alejandro de Tomaso je verjel v to, da tržišče potrebuje avtomobil v slogu velikega, 4-vratnega maseratija. Na koncu se je izkazalo, da je imel prav, ker je novi quattroporte III poskrbel za dober 'dotok' kupcev, posledično je imela velika italijanska 'Grand Coupe' limuzina (dolžina: 4880 mm, širina: 1790 mm, višina: 1350 mm, medosna razdalja: 2800 mm, masa avtomobila: 1780 kg v primeru 4,2-litrske verzije iz leta 1979) v prvih dveh letih serijske proizvodnje 60 odstotni prodajni delež v tedanji ponudbi serijskih modelov znamke Maserati.
Posledično je nastanek modela quattroporte III tesno povezan s tedanjo ponudbo serijskih modelov znamke De Tomaso, ker so Italijani pri razvoju tretje generacije modela quattroporte uporabili podaljšano (+ 200 mm v primeru medosne razdalje) tehnološko platformo tedanjega hišnega GT kupeja (model kyalami, 1976-1983), ki v bistvu ni nič drugega kot v maseratija preoblečen de tomaso longchamp (1973-1980, še eden izmed pravih GT avtomobilov …). Za dokončno obliko tedanje admiralske ladje znamke Maserati je poskrbel slavni oblikovalec Giorgetto Giugiaro. Na začetku je obstajala samo različica z vgrajenim 4,2-litrskim bencinskim V8 motorjem, ki je leta 1979 lahko mobiliziral 199 kW (270 KM) pogonske moči pri športnih 6000 vrtljajih v minuti ter 400 Nm motornega navora pri 3800 vrtljajih v minuti. Tako motoriziran quattroporte III je lahko dosegel največjo hitrost 230 km/h (0-100 km/h: 8 sekund), resnično aristokratsko pa je odmerjena tudi povprečna poraba, ki znaša uradnih 19 litrov na vsakih 100 prevoženih kilometrov.
To različico so ponujali samo ob povezavi s pritaknjenim 5-stopenjskim ročnim menjalnikom znamke ZF, kasneje, ko se je pojavila 4,9-litrska verzija so morali kupci za ročni menjalnik doplačati, ker so kupcem močnejše verzije namenili serijsko vgrajeni 3-stopenjski samodejni menjalnik znamke Borg Warner. V tem primeru je kupec prejel V8 motor s 206 kW (280 KM) pogonske moči pri 5600 vrtljajih v minuti. Višek ponudbe smo dobili 14. decembra leta 1986, ker so takrat predstavili evolucijsko različico modela quattroporte III, ki se je preimenovala v maserati royale. Vgrajeni 4,9-litrski atmosferski 8-valjnik je lahko mobiliziral 221 kW (300 KM) pogonske moči pri 5600 vrtljajih v minuti ter 402 Nm motornega navora pri 3000 vrtljajih v minuti. Posledično se je za 1,5 sekunde izboljšalo pospeševanje od 0-100 km/h, končna hitrost je enaka kot pri šibkejši verziji, se je pa za 1 liter povečala povprečna poraba, ki znaša v primeru nekoliko težjega (1938 kg v modelnem letu 1987) modela royale 20 litrov. Tudi v tem primeru se je kupec lahko odločil samo za pritaknjen 5-stopenjski ročni menjalnik.
Do dejanske uporabe maseratija quattroporte III kot predsedniškega vozila je prišlo šele leta 1983, ko je Sandro Pertini prejel temnomodrega maseratija s svetlim oblazinjenjem potniške kabine, kjer ob opremljanju Italijani seveda niso varčevali z najboljšim usnjem, kovino in lesom. Njegov quattroporte III se lahko pohvali tudi z dodanim oklepom, ki je tedanjega italijanskega predsednika varoval pred malokalibrskimi izstrelki iz ročnega orožja, solidno (38 mm) pa so debela tudi kabinska stekla. Kot posebnost tega predsedniškega maseratija pa omenjajo velik pepelnik s držalom za pipi v fondu, ker je bil Pertini strasten kadilec, poleg tega ima vozilo vgrajen tudi mini bar ter posebno strešno okno, ki je Pertiniju ob odprtju omogočalo stoječo držo med počasno vožnjo. Posledično so vozilo opremili tudi z dodanimi ročaji za parom prednjih sedežev.
Najbolj odmevna anekdota, ki je povezana s takšnim maseratijem, se je zgodila 29. maja leta 1983, ko je Pertini obiskal Ferrarijevo tovarno v Maranellu. Takrat je protokol predpisoval, da mora lastnik objekta, ki ga je z vozilom obiskal predsednik, ob vhodu v objekt pričakati predsedniško limuzino, vendar se to ni zgodilo, ker Enzo Ferrari ni maral tekmecev, sploh pa ne bratov Maserati ali pa lastnika znamke Lamborghini. Ob Pertinijevem obisku njegove tovarne je Enzo to tudi zelo nazorno pokazal, ker ga je sprejel šele na vhodu v upravno poslopje. Nepozabna pa je tudi vloga takšnega maseratija v tretjem delu kultnega 'Botra' (film Godfather III), kjer se mafijski 'Capo di tutti i capi' (šef vseh šefov) ob obisku Bagherie (Sicilija) pripelje v modelu quattroporte III, sledi mu 'fastback' limuzina znamke Lancia (model gamma), medtem ko so manj pomembnim mafijcem v tem filmu dodelili 'alfo sei' (alfa romeo 6).
Poglejmo še nekaj statističnih podatkov, ki pričajo o prodajnem uspehu tega, ne ravno poceni serijskega modela znamke Maserati, ker ste zanj leta 1979 v Nemčiji odšteli od 81.800 (4,2 litra) do 84.884 (4,9-litra) nemških mark. Ob nakupu različice s samodejnim menjalnikom so vas olajšali še za dodatnih 2400 nemških mark. Za primerjavo in razmislek morate vedeti, da ste za podoben model (XJ V12, 5,3 litra) znamke Jaguar takrat lahko odšteli 'samo' 50.440 nemških mark, podobno je veljalo tudi za znamko BMW, kjer ste za najdražji serijski model (635 CSi) lahko odšteli 49.400 nemških mark, po prestižu je takšnemu maseratiju lahko pariral samo kakšen izdelek znamke Mercedes-Benz. Recimo tedanji top predstavnik razreda S v obliki različice 450 SEL 6.9 s podobno nemško prodajno ceno (77.392 nemških mark). Od leta 1979 do konca leta 1990 je nastalo točno 2145 primerkov tega modela, samo 51 izmed vseh izdelanih primerkov je opremljenih z modelno oznako royale.
Predsedniški maserati quattroporte III, ki ga lahko občudujete na priloženih fotografijah, je še vedno v službi italijanske države, čeprav ga sedaj počasi izpodriva zadnja generacija tega izredno prestižnega in spoštovanega avtomobila. Med zelo znanimi lastniki takšnega maseratija je bil tudi slavni italijanski tenorist Luciano Pavarotti (1935-2007).
