BMC Mini 9X
BMC ‘Marples Mini’ (1964)
Autobianchi A112
Innocenti mini 90/120
Alec Issigonis, oče legendarnega prvotnega minija, se je že leta 1967 odločil za razvoj dostojnega naslednika prvotnega minija, vendar prototipni mini 9X med tedanjim vodstvom koncerna BMC ni nikoli našel zadostnega števila simpatizerjev, ki bi mu omogočili prihod v proizvodnjo.
Alec Issigonis (1906-1988) je eden izmed pravih avtomobilskih revolucionarjev, ker je do takrat, ko se je pričel ukvarjati z razvojem novega minija, ustvaril že dva uspešna serijska avtomobila (morris minor (1949) & mini (1959)), ki sta spremenila svet. Mož z grško-turškimi koreninami, ki je kadil kot turek (vendar nikoli v avtomobilu …) in se zelo zanimal za varnost potnikov v avtomobilih (čeprav se sam ni nikoli pripenjal v avtomobilu …), se je leta 1967 celo uradno (ob 'spodbudi' novega vodstva iz tedaj na novo nastalega koncerna British Leyland) odpovedal položaju glavnega konstruktorja v koncernu BMC, in to samo zato, da je lahko v miru razmišljal o nasledniku prvotnega minija.
Genialnost tega konstruktorja je razvidna tudi iz informacije, ki pravi, da je bil Issigonis eden izmed redkih avtomobilskih konstruktorjev, ki so bili sposobni na risalnih deskah ustvariti celoten avtomobil, vključno s pogonskim sklopom, podvozjem in menjalnikom. Tako se je rodil mini 9X, pravi mini (za razliko od današnjega XXL minija znamke MINI, ki je originalu podoben samo po izgledu …), ki se je raztezal na vsega 295 centimetrih dolžine, čeprav je ob tem ponujal celo več prostora v notranjosti potniške kabine kot original, poleg tega je bil celo lažji od prvotnega serijskega minija. Pomembno novost so predstavljala tudi tretja karoserijska vrata, ki so minija (2-vratna limuzina) spremenile v tedaj izredno moderno 3-vratno kombilimuzino.
Ta ideja sicer ni čisto nova, ker se je že leta 1964 pojavil tako imenovani 'Marples Mini', 3-vratni originalni mini, ki ga je zasnoval Dick Gallimore, eden izmed tedanjih inženirjev v koncernu BMC (British Motor Corporation). To idejo so kasneje povzeli tudi pri nekaterih britanskih karoseristih (Hooper, Radford …), ki so kasneje ustvarili nekaj 3-vratnih originalnih minijev. Idejo o 3-vratnem miniju, ki jo je prvi implementiral Gallimore, je ob snovanju prototipnega minija 9X (oznaka dolžine avtomobila) povzel tudi Issigonis in vse skupaj nadgradil še z idejo o vgradnji motorja brez klasičnega menjalnika, ker bi na ta način privarčevali na teži avtomobila in dobili več prostora za potnike. Prvi obrisi novega prototipnega vozila, ki sta ga oblikovala hišna oblikovalca Fred Boubier in Syd Goble, so se pojavili leta 1968, ko so ustvarili prve modele iz gline.
Razlika je bila tudi v podvozju, ker je imel mini X9 klasično podvozje in ne gumijastega vzmetenja kot original, predvsem zaradi tega, ker je bila izdelava komponent za klasično vzmetenje cenejša za proizvodnjo. Prototipni mini 9X je ob rojstvu prejel tudi povsem na novo razvit (razvoj so zaključili v devetih mesecih) pogonski sklop iz družine DX (od 750 do 1000 ccm) s specifično močjo šestdesetih 'konj' (44 kW) in nov 'samodejni' (hidrodinamični pretvornik navora) menjalnik, ki ima pri avtomatskih menjalnikih vlogo sklopke in prenaša moč motorja na pogonska kolesa. Vendar so imeli s tem konceptom preveč težav (baje se vozilo ni hotelo ustaviti …), zato so na testne prototipe (izdelali so najmanj tri vozne prototipe …) obesili klasični 4-stopenjski ročni menjalnik.
Kljub vsem zapletom je Issigonisu leta 1969 uspelo ustvariti prototipni avtomobil, ki je imel celo za 42 odstotkov manj sestavnih komponent kot originalni mini, poleg tega so bili tedanji predstavniki vodstva koncerna British Leyland navdušeni nad njegovimi voznimi lastnostmi, vendar 'novemu miniju' to takrat ni prav nič pomagalo, ker se je prvotni mini takrat prodajal odlično, denar, namenjen za morebitno realizacijo projekta 9X pa so direktorji raje namenili drugim štirikolesnim projektom. S tem dejanjem se je zaključila zgodba prototipnega avtomobila, ki ga je Alec Issigonis zasebno uporabljal vse do smrti v letu 1988. Po mnenju poznavalcev so Britanci takrat zavozili priložnost za še večji prodajni uspeh modela mini.
Te priložnosti pa niso zavrgli Italijani, ker so leta 1969 ustvarili autobianchi A112, bolj praktičnega 3-vratnega 'minija', ki je leta 1974 dobil tudi podobno italijansko sorodstvo (innocenti mini) v obliki edinega pravega (v pogledu karoserijskih mer in poslanstva (ljudski mestni avtomobil)) naslednika originalnega britanskega minija. Govorimo pa seveda o modelu 90/120, miniju z britanskimi sestavnimi komponentami, britanskim pogonskim sklopom ter italijansko karoserijo …
