Ta konec tedna se bo na območju nemškega gradu Van Dyck odvijal 'Concours d'Elegance', kjer bodo tudi tokrat izbirali najlepša starodobna in eksotična vozila. Ob tej priložnosti bodo Italijani znova pokazali legendarni FIAT SB4 'Mefistofele', ki bo tokrat v družbi približno 90 let mlajšega dvovaljnega sorodnika…
Skupni obisk te prestižne nemške prireditve je dobra priložnost za primerjavo avtomobilskega napredka, ker je med nastankom obeh avtomobilov minilo skoraj 90 let. Legendarni Fiatov rekordni dirkalnik iz leta 1923 si je po zaslugi svojih 'diaboličnih' nastopov, pospremljenih z glasnimi poki in dimom pri publiki in novinarjih tedanjega časa kmalu ustvaril ime 'Mephistophele', čeprav gre v resnici za avtomobil, ki je začel svoje življenje že leta 1908 kot 'Grand Prix' dirkalnik z oznako SB4 'Corsa'. Pod motornim pokrovom te štirikolesne zverine se je takrat skrival bencinski pogonski motor z osemnajstimi litri delovne prostornine, ki je premogel dva individualna motorna bloka, ki sta bila med seboj povezana. Ta avtomobil je znan po enem izmed najbolj spektakularnih pripetljajev v vsej zgodovini avtomobilskega športa, ki se je zgodil leta 1922 na stezi dirkališča Brooklands. Takrat je ta dirkalnik upravljal njegov lastnik John Duff. Med vožnjo po stezi se je eden izmed motornih blokov po predhodni eksploziji odtrgal od šasije in se usmeril proti nebu kot raketa..
Pri tem je prebil motorni pokrov in s seboj 'zvabil' še nekaj drugih sestavnih delov, zato je Duff takoj po incidentu obupal nad vozilom in se raje pridružil znamenitemu dirkalnemu moštvu z imenom 'Bentley Boys'. Poškodovani dirkalnik je takrat odkupil dirkač Ernest Eldridge, takrat lastnik podobnega dirkalnika znamke Isotta Fraschini-Maybach (1907), ki ga je ob pomoči podaljšane šasije premikal 20,5-litrski bencinski motor znamke Maybach. Ker je imel poškodovani Fiatov dirkalnik po mnenju Britanca premajhno delovno prostornino je Eldridge pri popravilu in nadaljnjem razvoju dirkalnika uporabil isti trik, kot pri svojem dirkalniku. Britanec je podaljšal Fiatovo nosilno šasijo (anekdota pravi, da si je pri tem pomagal z deli tedanjih londonskih avtobusov) in se odločil za motor, ki je s svojo delovno prostornino prekašal agregat, vgrajen v dirkalniku znamke Isotta-Maybach. Namesto nemškega motorja je raje uporabil Fiatov šestvaljni vodno hlajeni atmosferski bencinski motor (tip A12 Bis) z 21,7-litra delovne prostornine, ki je v tistih časih premikal tudi nekatera letala (S.I.A. 7B1, Fiat R-2, S.A.M.L. S-2 (izvidniško letalo) in Capronijev bombnik z oznako Ca. 46). Ta motor je lahko v serijski različici mobiliziral 260 'konj', kar pa Britancu ni zadostovalo. Zato se je Eldridge lotil 'tuninga' in ustvaril motor s štirimi ventili na vsak valj, štiriindvajsetimi (štiri vžigalne svečke na vsak valj) vžigalnimi svečkami in izboljšano električno napeljavo znamke Magneti Marelli. Za hranjenje motorja z gorivom je uporabil štiri uplinjače, zato je motor po izpeljanih modifikacijah ustvaril približno 300 KM pri 1800 vrtljajih v minuti (kompresijsko razmerje: 5:1). Prednjih zavor ni...
S to posodobljeno italijansko pošastjo se je Eldridge leta 1923 vrnil na dirkališče Brooklands in ob prvem nastopu takoj postavil nov rekord dirkališča ob stoječem startu na pol milje. Nekoliko kasneje (12. julij 1924) se je Britančev črno obarvani 'hudič' pojavil tudi na dirki v Arpajonu (Francija), kjer z največjo hitrostjo 234, 97 km/h postavi nov svetovni hitrostni rekord. Zato vas ne sme presenetiti, da so bili nekateri Nemci na začetku prejšnjega stoletja prepričani, da je ta FIAT povezan s hudičem, ker so ob njegovem opisu radi uporabljali tudi besedno zvezo „mit dem Teufel im Bunde". 'Mefistofele' (dolžina: približno 5 metrov, masa (približno): 1800 kg) je pred svojo upokojitvijo dosegel še nekaj podobnih hitrostnih rekordov na razdaljah v dolžini petih in desetih kilometrov. Leta 1969 se je 'Mephistophele' vrnil v roke matičnega koncerna Fiat, kjer so poskrbeli za njegovo obnovo in stalno mesto v zbirki tovarniškega muzeja. Njegov precej mlajši sorodnik, ki nosi oznako 500 TwinAir, sicer ne more doseči največje hitrosti 235 km/h, vendar je 90 let motorne evolucije dobro vidnih, ker ima njegov mali, prisilno polnjeni (turbo) bencinski dvovaljnik (delovna prostornina: 875 kubičnih centimetrov, 85 KM, največja hitrost: 173 km/h) precej boljši izkoristek kot dirkalnik izpred 90 let. FIAT 500 TwinAir za vsak pridobljeni kilometer pri hitrosti potrebuje pol konjske moči, 'Mefistofele' bo za isto nalogo porabil 1,5 KM.
Že večkrat nagrajeni motor TwinAir blesti tudi na tehnološkem področju, ker ima vgrajene veliko napredne tehnologije (večtočkovni direktni vbrizg goriva, elektro-hidravlično krmiljenje ventilov MultiAir, samodejni menjalnik Dualogic…), zato je tudi zelo skromen pri porabi goriva (povprečna poraba (l/100 km): 3,9 litra). S to količino goriva bi 'Mefistofele' prevozil samo tri kilometre, ker je njegova povprečna poraba precej višja (približno 200 litrov na 100 kilometrov...). Zanimiva je tudi primerjava mase pogonskih agregatov, ker ima Fiatov bencinski dvovaljnik samo 85-kilogramsko maso, kar je približno toliko kot v starem dirkalniku tehta samo ročična gred vgrajenega letalskega motorja A12 Bis. Zanimivo je tudi to, da se ena motorna inovacija (štiri vžigalne svečke na vsak valj), ki jo je Eldridge takrat predstavil javnosti, ni nikoli prijela, je pa do današnjih dni preživela ideja o dveh vžigalnih svečkah na valj. Povsem različna je tudi 'obutev' obeh Italijanov. Starec počiva na 21-palčnih kolesih, dvovaljni mladenič pa prisega na serijska 14-palčna kolesa v osnovni konfiguraciji…
