V teh dneh smo dobili povsem nov dokaz tega, da na tem svetu še obstajajo ljudje, ki jim je za razliko od številnih današnjih avtomobilističnih novinarjev popolnoma jasen pravi pomen besedne zveze 'Shooting Brake'.
V zadnjih šestdesetih letih (približno) avtomobilske zgodovine smo dobili cel kup unikatnih predstavnikov prestižnih 3-vratnih 'Shooting Brake' kombikupejev. Eden izmed najbolj znanih in nekoliko nenavadnih predstavnikov te vrste je tudi ferrari 250 GT 'Passo Corto Competizione' z ljudskim imenom 'Breadvan', ki je nastal na osnovi tovarniškega kupeja kot posledica spora med italijanskim grofom ter lastnikom tovarne v Maranellu. Grof Giovanni Volpi di Misurata, sicer lastnik tekmovalnega moštva SSR (Scuderia Serenissima Republica di Venezia), je želel v tem obdobju tekmovati z modelom 250 GTO, vendar se je Enzo Ferrari na podlagi upora (zakuhala ga je tedanja Ferrarijeva žena …) njegovih inženirjev in konstruktorjev odločil, da do tega ne bo prišlo in mu je odrekel pravico do nakupa dveh že naročenih tekmovalnih primerkov modela 250 GTO. Užaljeni grof se je zaradi tega lotil izdelave lastnega tekmovalnega vozila in ob tem poiskal tudi strokovno pomoč.
Aerodinamično koncipirani dirkalnik je nastal leta 1961 na osnovi aerodinamičnih teorij, ki jih je postavil Nemec dr. Wunibald Kamm. Za izvedbo projekta je poskrbel Giotto Bizzarrini, ki je ob tem za 14 centimetrov premaknil tudi pogonski sklop (3-litrski V12, 220 kW/300 KM pri 8.000 vrt./min.) v smeri potniške kabine, dokončno zunanjo podobo je prispeval v Italiji živeči Argentinec Piero Drogo, ki je oblikoval tudi legendarni ferrari 330 P4. Ta legendarni kombikupe, ki je od donatorja tehnološke platforme tudi precej nižji (- 15 cm) in občutno lažji (- 100 kg), je dosegel svetovno slavo zaradi dobljenega ljudskega imena 'Breadvan' ('la Camionette' v Franciji). Zaradi izboljšane aerodinamike je 'Breadvan' lahko dosegel nekoliko večjo (+ 7 km/h) končno hitrost in na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja znamki Ferrari privozil tudi dva pomembna tekmovalna uspeha (2. mesto na dirki Tour de France in 3. mesto na dirki 1000 kilometrov Monthlereyja). Prvi pravi lastnik tega avtomobila pa je belgijski aristokrat Olivier Gendebien, sicer tudi eden izmed zmagovalcev na eni izmed dirk 24 ur Le Mansa. Grof Giovanni Volpi di Misurata si je 'Breadvan' prisvojil šele leta 1962.
Sedaj je pred nami unikatno predelani ferrari 550 maranello z oznako 'Breadvan Hommage', ki je nastal po naročilu nam neznanega kupca z zadostno količino poznavanja 'Shooting Brake' kulture in seveda tudi z zadostno količino 'drobiža', ker nastanek takšnega ročno izdelanega avtomobila ni poceni. Za dokončno podobo novodobnega Ferrarijevega 'kombija, odnosno karavana za prevoz kruha' je poskrbel nizozemski oblikovalec Niels van Roij, ki je ob tem dodobra premešal 'oblikovne karte', ker so Nizozemci ob predelavi vozila, ki jo je izvedla karoserijska delavnica Bas van Roomen, obdržali samo serijsko vetrobransko steklo, vsi ostali karoserijski deli (karoserija je izdelana iz aluminija) so doživeli oblikovne popravke. Enako velja tudi za notranjost potniške kabine, kjer so Nizozemci ubrali svoj pristop. Povsem nespremenjena je edino pogonska tehnika. Pod motornim pokrovom novega 'Breadvana' se skriva serijski 5,5-litrski bencinski V12 motor, ki lahko lastniku tega aristokratskega športnega avtomobila ob povezavi z ročnim 6-stopenjskim menjalnikom zagotovi 353 kW (480 KM) pogonske moči. Ferrari 'Breadvan Hommage' počiva na 20-palčnih platiščih z nameščenimi pnevmatikami znamke Vredestein (tip Ultrac Vorti+), ki so jih izdelali po naročilu …
Niels van Roij
Ferrari 250 GT 'Breadvan' Passo Corto Competizione
