Fiat Abarth 1000 TC (1960-1970)
Fiat-Abarth 500, 600 in 750/1000 Record
Pri britanski podružnici znamke Abarth so v teh dneh najavili novo, zelo ekskluzivno posebno serijo modela 695, ki je nastala ob praznovanju letošnje 50. obletnice postavitve dveh svetovnih hitrostnih rekordov na stezi dirkališča Monza, ki jih je v oktobru leta 1965 izvedla znamka Abarth.
Leta 1965 se je tedaj 57-letni Carlo Abarth odločil za nenavadno potezo v obliki odločno izvedene diete, ob kateri je legendarni konstruktor izgubil skoraj 30 kilogramov lastne teže. So ga v to prisilile tedanje ideje o zdravem načinu življenja? Razlog za njegovo tedanje ravnanje se skriva v povsem drugem motivu, povezanem predvsem z iskanjem primerno lahkega voznika za njegovo floto testnih prototipov, s katerimi je v neprestanem lovu za hitrostnimi rekordi redno obiskoval stezo dirkališča v Monzi. Ker Carlo v tistem času ni našel primernega testnega voznika, se je odločil, da bo zadevo izpeljal on. Tako je v oktobru leta 1965 ob obisku dirkališča Monza postavil dva, tedaj povsem nova svetovna hitrostna rekorda v G razredu, in to na dveh razdaljah (četrt milje in 500 metrov). Pri tem je sedel za volanom legendarnega prototipa z modelno oznako fiat abarth 1000 'monoposto record', ki ga je premikal vgrajeni 1000 kubični atmosferski bencinski štirivaljnik, ki je lahko mobiliziral 77 kW (105 KM) pogonske moči.
Nova različica (abarth 695 biposto record) iz številčno zelo omejene posebne 'naklade' (izdelanih bo samo 133 primerkov) obuja spomin na ta pomembni dosežek 'majhnih štirikolesnih Italijanov', ki so s svojimi zmogljivostmi ob morebitnem cestnem dvoboju že takrat lahko plašili in osmešili lastnike precej večjih in močnejših avtomobilov. Vendar ima to tudi svojo ceno. Za predstavnika različice iz posebne serije biposto record bodo kupci odšteli zelo veliko denarja, ker je v Veliki Britaniji dražji in tudi bolj ekskluziven kot pa BMW M235i. Za takšnega dvosedežnega 'supermalčka', ki bo kupcem na voljo v samo eni karoserijski barvi (Modena Yellow) bo britanski kupec odštel točno 36.610 britanskih funtov (približno 52.300 evrov). Za odšteti denar bo prejel pravega cestnega bojevnika, ki je lahek (masa avtomobila: 997 kg) ter kompakten in posledično zelo okreten in agilen (0-100 km/h: 5,9 sekunde, največja hitrost: 230 km/h), čeprav se pod njegovim motornim pokrovom skriva samo 1,4-litrski štirivaljni turbobencinski motor, ki lahko uporabniku zagotovi 141 kW (192 KM) pogonske moči pri 5500 vrtljajih v minuti ter 250 Nm motornega navora pri 3000 vrtljajih v minuti. Za pretikanje skrbi popolnoma sinhronizirani ročni menjalnik.
Ob tem sta zelo zanimiva še dva podatka, ki pričata o zmogljivostih tega prikupnega malčka. Prvi priča o razmerju med maso in razpoložljivo močjo avtomobila, ki znaša v tem primeru 5,2 kilograma na eno 'konjsko moč'. Še bolj impresiven je podatek o litrski moči tega motorja, ki znaša 103,7 kW (139 HP (141 PS/KM)). V paketu z imenom biposto record pa najdemo še nekaj tehnoloških 'sladkorčkov' (vgradnja 4-točkovnih varnostnih pasov ter lahkih športnih sedežev znamke Sabelt, zavorni sistem znamke Brembo, izpušni sistem znamke Akrapovič ter nameščena 18-palčna kolesa s platišči znamke OZ …), nekoliko drugačna je tudi notranjost dvosedežne potniške kabine, predvsem zaradi drugačnih aplikacij. Ja, zgodovina se tudi v tem primeru ponavlja. Leta 1970 si je nemški kupec lahko omislil novega serijskega 'superfička' (fiat abarth 1000 TC corsa radiale) z vgrajenim 1,0-litrskim atmosferskim bencinskim štirivaljnikom, ki je lahko mobiliziral spoštljivih 82 kW (112 KM) pogonske moči pri 8000 vrtljajih v minuti. Ta 'superfičko' z izredno lahko maso (610 kg) je lahko dosegel največjo hitrost 200 km/h. Zanj je Nemec lahko odštel 22.000 nemških mark. Za ta denar ste takrat v Nemčiji dobili tudi novega, tedaj največjega BMW-ja (model 3.0 S limousine, 132 kW/180 KM, 20.620 nemških mark) ali pa novega mercedes-benza z oznako 250 CE coupe (110 kW/150 KM, 20.369 nemških mark) …
