V zadnjih nekaj letih smo doživeli ponovni razcvet nekoč zelo popularnega trenda izdelave individualno oblikovanih karoserij na osnovi velikoserijskih platform, ker so za to poskrbeli nekateri petični kupci ferarrijev, aston martinov in podobnih. Na podoben način se je rodila tudi britanska 'Espada' iz naše zgodbe.
Na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so se pri podjetju H.R. Owen, ki je še vedno eden izmed najbolj cenjenih in največjih britanskih trgovcev s prestižnimi avtomobili, odločili za nastanek lastnega prestižnega 4-sedežnega kupeja, zasnovanega na tehnološki platformi limuzine iz Jaguarjeve serije XJ. Za to idejo se je ogrel tedanji direktor podjetja H.R. Owen, Gerald Ronson, ki je takrat v ponudbi znamke Jaguar pogrešal izdelek, podoben njegovemu osebnemu transportnemu sredstvu (lamborghini espada). Zato je leta 1973 (dve leti pred prihodom jaguarja XJ-S) na tedanjem avtomobilskem salonu v Londonu pokazal javnosti 3-vratni prototipni kupe sedanca, ki ga je po vzoru italijanske espade oblikoval Chris Humberstone, ker gre v primeru espade v resnici za velikoserijsko različico prototipnega jaguarja z oznako bertone pirana…
Tudi izbira modelne oznake sedanca ni naključna, ker je H.R. Owen v tridesetih letih prejšnjega stoletja redno kupoval vozne šasije pri znamkah Rolls-Royce ter Bentley in jih pošiljal k karoserijskemu podjetju Gurney Nutting, kjer so poskrbeli za individualno oblikovane karoserije po okusih kupcev. Tako je nastalo kar nekaj zelo prestižnih avtomobilov, po navadi okrašenih z dodatno oznako 'Sedanca De Ville', kar v prevodu lahko tolmačimo kot mestna limuzina za gospodo, ker je bil šofer pri vožnji izpostavljen vremenskim vplivom, potniki pa so se lahko skrivali v udobni in zaprti kabini. V tem pogledu je moderna sedanca zgrešila svoje poslanstvo, čeprav gre tudi v tem primeru za zelo prestižen in zelo redek avtomobil z ročno izdelano karoserijo iz aluminija, za katerega je kupec leta 1973 odštel več denarja kot ob nakupu dveh novih jaguarjev XJ6 4.2. Za isti denar si je kupec lahko omislil tudi dva takrat najdražja BMW-ja (3.0 CSi coupe) ali pa dva športna mercedesa 280 SE coupe, dva 'Über-premium' fiata z dodatno oznako dino coupe, dva porscheja 911 S coupe ali pa skoraj 5 tedaj najdražjih audijev 100 S coupe…
Ko so sedanco prvič predstavili potencialnim kupcem so zaradi dobrega odziva potencialnih kupcev kmalu prejeli 80 naročil, vendar je bila evforija kratka, ker se je še istega leta zgodila prva naftna kriza, ki je kmalu poskrbela, da so se po znamenitih nemških avtocestah vozili samo še kolesarji. V takšnem vzdušju je takrat na tržišču pogorelo veliko modelov različnih znamk, ker so imeli premočne in pogoltne pogonske agregate, med njimi je pogorela tudi sedanca, ker so bila do konca leta 1973 vsa prej omenjena naročila odpovedana. Tako sta pri karoserijskem podjetju Williams & Pritchard nastali samo dve prototipni sedanci na tehnološki platformi jaguarja XJ6 4.2, čeprav so Britanci mislili, da bodo izdelali po 100 primerkov na leto. Svoje je naredila tudi odločitev znamke Jaguar, da ne bo več dostavljala donatorskih platform, ker so imeli pri Jaguarju takrat že v mislih lastni model XJ-S.
Za preobrat v zgodbi o tem izredno redkem avtomobilu je poskrbel neznani arabski mogotec, ki je videl avtomobil že na londonski premieri in se vanj preprosto zaljubil. Zato je leta 1977 obiskal podjetje H.R. Owen in naročil izdelavo lastnega unikatnega primerka, ki so mu ga dostavili leta 1978. Bogati Libanonec, ki je takrat živel v Veliki Britaniji, je sedanco uporabljal kot vsakodnevno osebno prevozno sredstvo. Ta in naslednji primerek, ki ga je bogati Arabec ponovno naročil in dobil leta 1983, so izdelali pri podjetju Panther Westwinds, znanem predvsem po 6-kolesnem modelu panther 6. Do danes so preživeli samo trije primerki modela sedanca. Eden izmed prototipov je uničen, zlato obarvani prototip pa ni več v dobrem stanju. Tako boste na cesti lahko srečali samo belo obarvano sedanco, ki se vozi po Veliki Britaniji, svetlo moder primerek pa kroži po Nizozemski.
