Opis in fotogalerija

Suzuki vitara četrte generacije je z oglato karoserijo in brez posebnih izstopajočih elementov bolj kot na videz vedno stavila na vsebino. Ena od njenih velikih vrlin pa je vedno bila sposobnost prilagajanja. Poznamo jo namreč že od leta 2014, od takrat pa je doživela več manjših prenov, ki so ji ob estetskih osvežitvah prinašale predvsem tehnološke posodobitve z vsemi varnostnimi in asistenčnimi sistemi vred. Ob tem je prevzemala le nujno digitalizacijo in ohranjala preprost način uporabe. In tako je tudi zdaj, ko je zavoljo manjših izpustov dobila novo, nekoliko šibkejšo različico sicer poznanega blagohibridnega pogonskega sklopa. Njena notranjost namreč ostaja analogna kot le pri malokaterem drugem sodobnem avtomobilu. Pred očmi imamo klasične, lepo berljive merilnike, za upravljanje klimatske naprave so na voljo klasični gumbi in vrtljiva stikala. Le multimedijska naprava je malce bolj digitalizirana z upravljanjem prek zaslona in z gumbi na dotik pod njim, pri kateri bi si želeli vsaj vrtljivo stikalo za nastavljanje glasnosti. Grafika vmesnika in odzivnost sta zadovoljivi, a glede na tekmece bi lahko bili boljši. Je pa zato na voljo brezžična povezljivost s sistemoma Android Auto in Apple CarPlay, ki lahko prevzameta večino uporabniške izkušnje.

Lahko ji rečemo dobra stara vitara, ki pa ponuja vse, kar pričakujemo od sodobnega avtomobila.

Splošna ergonomija je dobra, dobra je tudi preglednost v vse smeri. Glede na zunanje mere se ne moremo pritoževati niti na prostornostjo kabine tako spredaj kot v drugi vrsti. Enako velja za prtljažnik, ki meri od 375 do 1.120 litrov. In če se vrnemo k preprostosti uporabe … Preizkušena vitara je namenjena tistim, ki ne stremijo po novostih, temveč želijo klasično uporabniško izkušnjo. Ravno to ponuja blagi hibrid, ki ga sestavljajo 1,4-litrski turbobencinar, zaganjalnik-generator (ISG) in 48-voltna litij-ionska baterija v kombinaciji s 6-stopenjskim ročnim menjalnikom. Moč sistema znaša razmeroma skromnih 81 kW (110 KM), največji navor pa spodobnih 235 Nm. Električna enota med drugim sodeluje pri pospeševanjih in omogoča regeneracijo električne energije. Tu ne gre pričakovati dih jemajočih pospeškov. Stotica je dosegljiva v 12,2 sekunde, a pospeševanja potekajo zelo zvezno. Šeststopenjski ročni menjalnik je japonsko natančen in s prestavnimi razmerji, ki kljub omejeni moči pogonskega skopa omogočajo tudi lahkotna avtocestna križarjenja ob zmerni porabi goriva. Ta je na testu znašala več kot sprejemljivih 6,4 litra na 100 kilometrov. Poleg tega vitara še vedno ponuja en element, ki je v tem razredu danes prej izjema kot pravilo. To je klasični štirikolesni pogon s štirimi načini delovanja, ki jih je mogoče izbirati z gumbi na sredinski konzoli. Na voljo so samodejni način, ki skrbi za učinkovitost pri porabi goriva in vklopi štirikolesni pogon ob zaznanem zdrsu zadnjih koles. Potem so tu še športni način, ki poveča odzivnost stopalke za plin in doda več navora zadnjim kolesom za boljšo vodljivost v ovinkih, način snow, ki skrbi za optimalen oprijem na zasneženem in spolzkem vozišču, ter način lock za zaklep sredinskega diferenciala v najzahtevnejših razmerah (do hitrosti 60 km/h).

6,4 litra na 100 kilometrov je znašala povprečna poraba goriva na testu.

Vitara tako ostaja nevpadljiv kompakten SUV z bogato vsebino. Ponuja namreč vse glavne sodobne varnostne in asistenčne sisteme, kot so zelo zanesljiv in prilagodljiv tempomat ter sistema za nadzor mrtvih kotov in opozarjanje na prečni promet za vozilom vred. Ob naštetem ne manjka niti kamera, ki spremlja pozornost voznika in opozarja na njegovo utrujenost. Naštetemu dodaja možnost štirikolesnega pogona, ki je v tem razredu, kot rečeno, že prava redkost, ter vse skupaj zaokroža z gospodarnostjo pri porabi goriva in s preprostostjo uporabe, brez privajanja novim sistemom, ki pogosto žal ne prispevajo k praktičnosti, temveč manj veščim le grenijo življenje.